5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Družinski prijatelj Jože Frank iz Maribora je imel posebno življenjsko pot. Velikokrat nam je pripovedoval zgodbe iz svojega ranega otroštva, a se je hkrati močno zavedal svoje pripadnosti državi, v kateri je preživljal mladost, si v njej ustvaril družino in kjer je živel do svojega zadnjega diha

Jožetova starša sta bila Slovenca. S trebuhom za kruhom sta odpotovala v obmorsko državo ob jugovzhodni obali Južne Amerike, v Čile. Tam se jima je rodil Jože. Deček s slovenskim imenom je živel v mestu Curico. Čile je bila njegova prva domovina, kjer je naredil prve korake, občutil vonj po morju in se učil španskega jezika. 

Njegova otroška leta, ki jih je preživljal v neznanih ulicah in med tujimi obrazi, niso bila rožnata. Toda mali Jože je kljub pomanjkanju nosil iskrice v očeh, na lička pa se mu je lepil otroški nasmeh. Ni poznal udobja, ni poznal utrujenih nog in mraza, spominjal se je le vonja maminih sveže pečenih krofov, ki jih je bosonog vsako jutro prodajal mimoidočim na ulici. Ni kričal, ni silil, le ponujal je, kar je nastalo iz moke in sladkorja ter je prinašalo upanje za tistih nekaj kovancev. Bil je mali junak vsakdanjega življenja.

Ko je bil star deset let, se je skupaj s starši preselil v Sloveniji, v Rašico pri Velikih Laščah. Do takrat je Slovenija zanj živela le v pripovedih, fotografijah in v slovenskem naglasu njegovih staršev. V mladih letih je kot vedoželjen mladenič spoznaval domovino, kjer so bile njegove korenine. Občudoval je njeno lepoto. Očarali so ga zeleni gozdovi, živahne reke, veličastni Triglav, zasneženi vrhovi, pravljični gradovi, sodobni muzeji, slovenska mesta z bogato zgodovino in kulturo ter običaji ljudi. Kultura mu je še kako prirasla k srcu. Svojo strast do plesa je izražal v Akademski folklorni skupini France Marolt v Ljubljani, s katero je sodeloval pri snemanju filma Praznovanje pomladi. Poleg tega je ostal zvest kurentovanju kot enemu od slovenskih običajev.

V poznejših letih si je v Mariboru ustvaril svojo družino. Slovenska besedila pesmi so bila tista, ki jih je razumelo Jožetovo srce. Njegove oči so žarele, ko jih je prepeval in pripovedoval o kraju, kjer je spletel družinsko gnezdo ter našel svoj mir, svojo skupnost in svoj dom. Za državne praznike je vedno razobesil slovensko zastavo, ki je plapolala tako kot njegov občutek, da ljubi zemljo, ki jo je izbral in hodil po njej.

Pripadnosti ni čutil zgolj do kraja, kje se je rodil. V njem je bil globoko zasidral občutek, da pripada državi, kjer si je postavil dom in tam ostal do konca svojih dni. Pri pripadnosti ne gre za geografsko lego, temveč za čustveni kompas, ki kaže v smer pokrajine, kjer je človek deležen povezanosti in sprejemanja. Je človekova ljubezen do zemlje, ki si jo je izbral, ona pa njega.

Bernarda Jenko, 29. 7. 2025