Zgodilo se je povsem naključno po tem, ko me je tast obvestil, da nekdo na lepi lokaciji na vrhu vasi Sestrže prodaja svoj vikend. »Pojdi pogledat!« je vzpodbudil mojo radovednost.
Kmalu zatem sem stal pred vrati majhne hiške, ki se je skoraj dotikala krošnje ogromne, kdo ve, koliko let stare jablane. Potrkal sem, pri tem pa nisem mogel spregledati bujnega grmičevja hortenzij, ki so rasle tik ob hiški ter so se razcvetele v roza in modrih barvnih odtenkih. Še enkrat sem potrkal in ko je že kazalo, da je moje trkanje zaman, so se vrata vendarle odprla. Starejša ženica v delovni kmečki opravi – verjetno sem jo zmotil med delom – me je vprašujoče pogledala.
»Dober dan! Menda prodajate vikend,« sem pojasnil razlog svojega prihoda. »Res je!« je rekla, me prijazno povabila naprej in pogovor je stekel sam po sebi. Gospa Angela mi je najprej razkazala prostore, nato pa me je popeljala okrog hiške. Pri tem mi je sproti razkazovala okolico, obenem pa razlagala, s kakšnim veseljem sta s pokojnim možem gradila hiško, sadila vinograd in delala na vrtu, zdaj pa so prišla leta, ko vsega tega več ne zmore, zato prodaja …
Prišla sva na zahodno stran hiše, kjer mi je gospa Angela pokazala svoj vrt – obilje solat in drugih vrtnin, ob robovih pa pisane gredice živobarvnih okrasnih cvetlic. Takoj za vrtom je na rahlo padajočem pobočju stal vinograd; kakšnih 500 sadik, še nižje pa nekaj livade in nato gozd.
»Lepo je, res je lepo pri vas!« sem občudujoče vzkliknil. Popoldne se je prevešalo v večer in sonce, ki je zahajalo nad Pohorjem, je s svojimi žarki pozlatilo hiško, vinograd in drevesa. Prizor, kakor iz pravljice, ampak … Cena, ki jo je za vikend želela gospa, je daleč presegala moje takratne finančne zmožnosti. To sem ji tudi odkrito povedal in sklenil počasi oditi.
»Dajte, ostanite še malo!« je rekla gospa. »Bom pristavila za kavico.« Le kako bi lahko zavrnil tako prijazno povabilo? Ostal sem in sprejel ponujeni stol v kuhinji. Sedla sva za mizo in počasi srkala obema ljubi kavni napitek. Izvedel sem, da gospa Angela dejansko živi v Mariboru, na vikend pa prihaja z javnim prevozom. To ji vzame veliko časa, hkrati pa ji skrb za urejanje vikenda in okolice predstavlja vse večje breme. Razumel sem jo, hkrati pa sem jo skušal potolažiti, češ, da bo za tako lep vikend gotovo našla primernega kupca. Svetoval sem ji, naj objavi oglas v lokalnem časopisu.
V mraku sva se razšla in zgodba je bila – vsaj zame – končana. Pa ni bila! Čez dobri dve leti zazvoni telefon: »Dober dan, Angela tukaj! Veste, vikenda še vedno nisem prodala. Kaj, če bi prišli naokrog, da se spet pogovoriva?« In sem šel. Okoliščine so se spremenile in ob ponovnem snidenju sva se na obojestransko zadovoljstvo dogovorila za nakup.
Veselil sem se nove pridobitve. V mesecih, ki so sledili, sem skupaj z družino počasi obnavljal vikend z okolico po svojih zamislih in željah. Gospe Angele nisem pozabil, čeprav ni več prišla na svoj nekdanji vikend. Sem se pa odločil, da jo obiščem na njenem domu v Mariboru. To je bilo srečanje v stilu starih prijateljev, ki si imajo po daljšem času veliko povedati.
»Kako ste kaj, gospa Angela?« sem jo nagovoril: »Ali kaj pogrešate vaš vikend?«
»Sploh ne!« je z nasmeškom odgovorila. »Zdaj sem brez skrbi. Veste, kupila sem si nov barvni televizor in zdaj lahko v miru gledam moje priljubljene nadaljevanke. Imam tudi nekaj prijateljic, s katerimi rada poklepetam. Nisem sama. Lepo mi je …«
Ob odhodu me je gospa Angela pospremila do vrat, a še preden sem se oddaljil, je zaklicala za mano: »Gospod Bojan, hvala! Ne morem vam povedati, kako sem vam hvaležna. Rešili ste me velikega bremena.«
»Pa že!« sem se nekoliko v zadregi odzval. »Ostanite zdravi, gospa Angela! Nasvidenje!«
Bojan Rus, 31. 7. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)