Ko se je predzadnji dan potovanja začel prevešati v noč, sem se iz Petrovega Brda poln vtisov, lačen in utrujen spustil v Baško grapo. Ustavil sem se v Hudajužni, kjer je lokalna okrepčevalnica obetala nove zgodbe. Lastnica slednje in hkrati edina zaposlena je kljub obilici dela vljudno pokramljala z mano.
Med pogovorom o mojem potovanju sem ji omenil, da se mi malček mudi, saj moram še pred temo najti primerno naravno prenočišče, ker se je obetal dež. »Spiš lahko pri meni, saj oddajam apartmaje,« mi reče. Zahvalil sem se ji in povedal, da večinoma spim zunaj, pa tudi gotovine za plačilo nimam dovolj s sabo. Zadnje evre sem namreč potrošil za večerjo, najbližji bankomat pa je bil daleč, daleč stran. »Denar ni pomemben, v takšnem vremenu te ne pustim ven,« je smeje rekla in dodala, da mi v primeru slabega vremena naslednje jutro plača tudi vozovnico za vlak do doma. Povabilo sem sprejel, prespal na mehki postelji ter ji zgodaj zjutraj napisal zahvalo na košček papirja, preden sem odšel. Dež je takrat že ponehal.
Zdaj, po devetih letih sem se spet ustavil pri njej, da bi od nje dobil dovoljenje za objavo te zgodbe. Preplavila so jo nepopisna čustva. Prvič v življenju sem videl med prešernim smehom solze žalosti. Povedala mi je, kako se je vse življenje borila za boljše pogoje v ozki grapi, imela edine trgovine v okoliških vaseh ter navkljub vedno slabšemu prihodku oskrbovala z nujnimi potrebščinami starejše prebivalce iz okolice. Potrebščine za plačilo, čas in gorivo za hvala lepa. »Nisem imela srca, da bi zaprla trgovino in jih pustila same, saj je naslednja trgovina daleč stran,« mi pove. Njene besede podkrepi članek iz Slovenskih novic, ki je čez celo stran obeležil dokončno zaprtje njene trgovine in s tem konec neke dobe v tem delu grape.
Podelila je tudi precej ostalih spominov. Med drugim sem izvedel, da jo je v času mojega prvega obiska pestila huda finančna situacija, a mi je vseeno brez besed ponudila zastonj prenočišče in še denar za vlak. Tudi sedaj so obiskovalci njenih apartmajev zelo zadovoljni, ker jim večkrat skuha kosilo ali večerjo, ko se utrujeni vrnejo z okoliških vrhov. Gostilne v bližini ni, odkar je zaprla okrepčevalnico.
V njej sem spoznal gospo, ki je bila v ranem življenju deležna malo dobrega, zato je njena največja želja deliti dobroto med ljudi. Gospa, ki se vedno smeje, čeprav joče. Gospa, ki sebe postavi na zadnje mesto. Gospa z velikim srcem. Gospa Renata Zver.
Iztok Trampuž
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)