Sonce, morje in slan vetrič so božali kožo in mršili lase, kriki galebov in smeh otrok pa so odzvanjali v zraku. A ker je vsega lepega po navadi prehitro konec, je kmalu napočil čas, ko je bilo treba zapustiti morsko idilo in se odpraviti proti železniški postaji.
Da nisem edina dobila idejo za pobeg, mi je postalo jasno, ko se nas je na peronu zbrala množica ljudi; mladih, odraslih, otrok in tistih v zrelih letih. Kaj kmalu je postalo jasno, da bo vožnja vsaj zanimiva, če ne kar polna izzivov, saj je sprevodnik že na peronu usmerjal ljudi, da smo se razvrstili po različnih delih vlaka. Tisti, ki so bili namenjeni v Ljubljano, so bili napoteni v zadnji del vlaka, tisti, ki pa smo potovali dlje, smo se pomaknili v sprednji del slednjega. Premiki so pri potnikih vzbudili nekaj slabe volje, predvsem pa nelagodje, saj so mnogi potovali s kovčki in drugo prtljago.
Kaj kmalu se je vlak napolnil do zadnjega prostega sedeža. Vsi smo želeli priti domov in vsak od nas se je trudil, da bi nekaj ur dolgo vožnjo preživel sede in ne stoje.
In med nami je še vedno z nasmehom krmaril sprevodnik, ki je izdajal vozovnice in potnikom opravičujoče pojasnjeval nastalo situacijo. Ko se je sprevodnik ustavil pri potniku, ki je sedel nasproti mene, pa se je malce zapletlo. Gospod Drago je nič hudega sluteč želel priti do Slovenske Bistrice, sprevodnik pa mu je povedal, da vlak tam nima predvidenega postanka. Drago je vztrajal, da mora nujno priti v Slovensko Bistrico, sprevodnik pa mu je dopovedoval, da se vlak tam pač ne more ustaviti. V njuno skorajda prerekanje so se kmalu vpletli ostali potniki, ki so želeli gospodu dodatno pojasniti, da vlak ustavi samo v Poljčanah in v Pragerskem.
Ko je Drago obupano ugotovil, da s tem vlakom res ne bo mogel priti do Slovenske Bistrice, je začel s sprevodnikom iskati rešitev, kje prestopiti na drug vlak, poleg tega pa ga je zanimalo, kako dolgo bo moral čakati na naslednjo povezavo. Neka gospa je preko telefona na spletu poiskala vozni red in želela Dragu pomagati z informacijami.
Celotno dogajanje je tiho spremljal potnik, ki je sedel poleg mene. Branko Mlakar je bil prav tako namenjen do Poljčan in prisluhnil je pogovorom.
Ko sta se Dragova nelagodje in nervoza vse bolj stopnjevala, se je oglasil Branko: »Poslušaj, v Slovensko Bistrico potuješ? Sam izstopim v Poljčanah in če želiš, te lahko zapeljem do Slovenske Bistrice, saj se bom na poti do doma peljal skozi to mesto.«
Gospodu Dragu se je kamen vidno odvalil od srca. Z veseljem je sprejel ponujeni prevoz in se zahvalil za prijazno gesto, ki je tudi med ostalimi potniki vzbudila nasmehe na obrazu in odobravanje.
Ko sem Branka Mlakarja na dolgi poti domov vprašala, kako to, da je ponudil prevoz, mi je preprosto odvrnil: »Tudi sam sem že kdaj bil v situaciji, ko ni šlo vse po načrtu, nato pa so se našli dobri ljudje, ki so pomagali. Prav je, da tudi jaz pomagam tistim, ki potrebujejo pomoč. Sicer pa s to drobno gesto pravzaprav ne bom naredil nič posebnega, saj bom gospoda odložil na poti do svojega doma.«
Nasmehnila sem se vedoč, da je včasih potrebno samo majhno dejanje pomoči in skrbnosti, da nekomu ne le polepšamo dan, ampak tudi pomagamo razrešiti situacijo in prihranimo kar nekaj skrbi. Preostanek vožnje sem preživela v razmišljanju, da še kako drži stari ljudski rek: Roka roko umije.
Amadeja Mlakar, 1. 8. 2025