Vsako jesen je raziskovala okoliške gozdove, a najraje se je odpravila na Pohorje. Tam so drevesa šepetala zgodbe, šumi so nežno pobožali dušo in tam je tudi največkrat našla prave zaklade narave – jurčke, lisičke in celo redke blagve.
Nekega septembrskega jutra sta se z možem Jožetom še ob svitu odpravila prav na Pohorje. Oborožena z nožki, košarami in z upanjem na bogat ulov sta avto parkirala na robu gozda. Nada je svojo torbico, v kateri so bili dokumenti, bančne kartice in nekaj gotovine, brezskrbno pustila v prtljažniku. Gozd ju je posrkal vase in kmalu sta uživala v hoji, svežem zraku in bogatem ulovu. Gobe so rasle kot po čudežu. Bila sta presrečna in zvečer sta se domov vrnila utrujena, a zadovoljna.
Ko sta čez nekaj dni spet pospravljala košare in sušila gobe, je Jože Nado vprašal, ali mu lahko posodi kartico, da bo med nakupovanjem dvignil še nekaj gotovine. »Seveda, kar vzemi jo iz moje denarnice,« mu je rekla. A kartice ni bilo v njej. Najprej sta mislila, da jo je založila. Povsod sta jo iskala; v kuhinji, v avtu, med gobami, ki so še čakale na sušenje, a zaman.
Naslednji dan sta se vsa zaskrbljena odpravila na banko. Tam ju je zadela neprijetna resnica. Bančna uslužbenka je pogledala v sistem, se namrščila in z resnim glasom povedala: »Na računu ni ničesar več. Vsak dan so potekali dvigi z bankomata, dokler račun ni bil prazen.« Nada je obstala brez besed. Kot da bi se ji udrla tla pod nogami. Ves njen trud, vsi prihranki – vse je izpuhtelo. Vrnila se je domov, sedla za mizo in prvič po dolgem času iz obupa zajokala.
Ko je zgodbo povedala svojim trem bratom in sestri, ni pričakovala ničesar. A družina je kot svetilnik, ki mežika v daljavi in megli. Vsak je dal, kolikor je zmogel. Skupaj so zbrali toliko, da je Nada prejela vsaj znesek minimalne plače. Dovolj, da sta z Jožetom premostila mesec in dočakala naslednjo pokojnino. Bila je ganjena. Njihovo sočutje je ogrelo tudi najbolj ranjene kotičke njenega srca.
Na banki je takoj preklicala staro kartico in naročila novo. Tisti dan, ko so ji bratje in sestra segli v dlan in srce, se je ponovno razjokala – a tokrat od sreče. V trenutku največje stiske ni ostala sama. In tako kot gobar v gozdu išče redke gobe, je Nada v življenju našla nekaj še bolj dragocenega – ljudi, ki so jo imeli radi. Spoznala je, da so pravi zakladi včasih skriti tam, kjer jih najmanj pričakuješ. V srcih tistih, ki sočustvujejo s tabo.
Justina Strašek, 30. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)