To ne več tako zelo majhno dekletce je vse prej kot preprosto in vsakdanje podeželsko dete. Znanka jo je takole opisala: »Ta otrok je kombinacija angela in vile.« In veste kaj? Zadela je v polno! To je otrok prihodnosti, dušica, ki je na ta svet prinesla blagoslove živosti in umetniškega izražanja na vse možne načine. Njena energija, nenehen stik z naravo, bosonoga hoja in podobno nas odrasle zbuja iz dolgega sna že pozabljenih ali nekam v globino odrinjenih vrednot tega stvarstva.
Že vidim pred seboj njen malce namrščen obrazek in slišim njene besede: »Nisem majhna, ampak sem že velika. Kaj ne vidiš?« ko bo prebrala to zgodbico. In ja, spet me bo spravila v smeh kot že velikokrat prej. Toda ta zgodbica ni namenjena samo mogočnim hvalnicam Neje in opevanju slednje. Tokrat bom namreč izpostavila njeni izjemni lastnosti; sočutje in pomoč pomoči potrebnim.
Bilo je letos spomladi okoli velike noči. Kot vsak teden je tudi na ta spomladanski dan obiskala učno uro verouka. Ker je bil čas posta, je župnik otroke spodbudil, da se odrečejo kateri od svojih ljubih sladkarij ali igrač, če si to želijo, in vse stvari zberejo v svoj šparovček ali v darilno vrečko. Zbrane stvari bodo namreč namenili otrokom iz socialno šibkejših družin.
Neja je nalogo z veseljem sprejela. Nanjo je gledala kot na neke vrste odgovornost in dolžnost, s katero lahko polepša dan kateremu od otrok, ki bo zato dobil posebno slasten obrok, za katerega je bil dolgo časa prikrajšan, ker v družini primanjkuje sredstev za priboljške. Morda bo iskrico v otrokovih očeh prižgala podarjena igrača. Ni tako pomembno, kaj bo podarjeno, saj tako odrasli kot otroci v svojih srcih nosimo edinstvene želje in vsi smo presrečni, ko se te nekega dne uresničijo.
Malo je premišljevala, nato pa se je odločila, da se bo za nekaj časa odpovedala nekaterim svojim priljubljenim sladkarijam, ki jih sicer zelo obožuje. S tem je zbrala kar nekaj evrčkov. Ker pa njena domišljija nima meja, se je zelo hitro domislila še nečesa. S svojim šparovčkom se je odpravila še do mame, očeta, sestre, dedka, babice, tet … In glej ga zlomka; šparovček je bil naenkrat precej bolj poln.
Moram priznati, da je to izvrstna ideja punčke, stare devet let, saj je na tak način zbrala precej več sredstev, namenjenih pomoči svojim vrstnikom, kot bi jih sicer. Ne bom izdala, kakšna je bila končna vsota, saj to sploh ni pomembno. Smiselno pa je še enkrat omeniti, da so dejanja srčnosti in sočutja ter pripravljenost nekomu nekaj podariti pomembni zato, kar bodo drugi osebi privabili nasmeh na obraz, morda pa tudi še kaj močnejšega, kot je na primer občutek sreče v srcu. Ko začutiš, da nisi pozabljen, da nisi nikoli sam in da je vedno nekje nekdo, ki ti bo prav takrat, ko to najmanj pričakuješ, priskočil na pomoč ali ti polepšal dan s čudovitim darilom. In to je storila Neja, rosno mlada deklica, katere dejanje nam je lahko v ponos in za zgled.
Jožica Kous, 28. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)