To je zgodba o mizici, ki je stara že pol stoletja in je v tem času služila različnim ljudem. Narejena je bila v obdobju bidermajer. Njen prvi lastnik je bil Matej Ježek (1881–1938). Njegova sestra Jera je po njegovi smrti njuno premoženje prenesla v rodne kraje in se naselila na Šeskovi domačiji. V njeni kamri so poleg drugega pohištva našli tudi to mizico.
Nekaj kosov pohištva je obnovil že Martinov oče Slavko, Martina pa je navdušila mizica. Bila je v slabem stanju; njene noge so bile krive in majave, ponekod so jo že načeli črvi, manjkal pa je tudi njen predal. To Martinu ni dalo miru, zato je razmišljal, kako ji lahko povrne življenje. Njegova sestra Neža je pianistka. Martin jo je želel prijetno presenetiti in ji za rojstni dan podariti nekaj, kar izvira iz njihovih korenin ter je hkrati unikatno in uporabno.
Začel je obdelovati mizico, ta pa je posledično dobivala novo podobo. Med brušenjem in lakiranjem se je pred njim vrtela zgodovina mizice, mizica je spregovorila. Tako je med prenovo lesene mizice začel brskati še po svojih koreninah in pri tem zbral veliko informacij o svojih prednikih. To ga je spodbudilo k temu, da je vse zapisal. Svojo ženo Saro je prosil, da je oblikovala knjižico, v kateri so bile zbrane vse informacije, od kod in od koga je mizica pripotovala in se znašla v njihovi shrambi.
Mizica se je preobražala. Ker so bile njene noge poškodovane, je ostala samo ena od njih lesena – ta predstavlja izvornost, ostale tri pa so bile izdelane iz kovine in simbolizirajo klavirske noge. Posvečene so bile Neži, ker je klavir njen življenjski spremljevalec. Predala se je Martin lotil tako, da je nanj odtisnil del notnega zapisa Nežine najljubše skladbe. Tako je mizica zasijala v novi podobi po Nežinih željah in se bo ohranjala še za njene potomce.
Zgodba o mizici me je navdušila zato, ker mi je zelo dragoceno opazovati, kadar ljudje prepoznajo vrednost dediščine in pripadnosti ter imajo v sebi tudi toliko poguma, da izročilu dodajo tudi nekaj svojega, osebnega in unikatnega. Kako precej bolj bogato bi lahko bilo naše okolje, če ljudje ne bi toliko hlastali za vedno novimi, velikokrat praznimi oblikami, ampak bi zmogli prepoznati lepoto naravnih materialov, ki jih lahko na čudovite načine obnovimo, osvežimo ali preobrazimo ter si z njihovo pomočjo ustvarimo topel dom, ki nas bo povezal tudi z globoko shranjenimi informacijami Zemlje, ki je naš skupni dom. Takšni kosi pohištva v sebi nosijo večnost.
Barbara Novak, 15. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar