Dečka z imenom Tine Ličan, ki stanuje v tem slovenskem mestecu, pa zagotovo še ne poznajo vsi.
Njegova zgodba je majhna, kot je bil takrat majhen tudi sam. Štel je sedem let. Velikokrat je z mano obiskoval mojo mamo Vero, njegovo prababico, ki je zadnja leta življenja bivala v domu starejših občanov.
Njegova prababica je bila nepokretna in dementna. Čeprav je bila nemočna in je živela v svojem svetu, sta se dobro razumela. K njej je prinašal igrače, ki so bile zanimive za oba. Vsakič je s seboj v sobo prinesel tudi nasmeh, zabavo, otroško toplino in svetlobo.
Ena izmed najbolj zabavnih zgodb se je zgodila takrat, ko je Tine vstopil v njeno sobo s čelado na glavi, ki mu je zakrivala ves obraz, zaradi česar je bil neprepoznaven. Ne vem, kaj si je takrat predstavljala ta naša ljuba Verica, a njegova otroška norčavost jo je spravila v glasen smeh. Oba sta se tako nalezljivo smejala, da je še mimoidoča negovalka spraševala, kakšen teater se odvija v sobi gospe Vere.
Tine me je vprašal, kdaj bo nona Vera – tako jo je klical – zapustila posteljo, da bo lahko on ležal v njej. Le od kod mu ta ideja, da bi tudi sam kraljeval na tej postelji, ko pa sta se na njej večkrat skupaj crkljala, kar je bilo prav prijetno videti?!
Priložnost se mu je ponudila, ko je bila njegova prababica na vozičku, zaradi česar je bila postelja prosta. Tine se je na njej udobno namestil in gledal risanke na televiziji. Aha, to je bila torej njegova želja!
Za svojo starost je bil Tine izredno sočuten. Med njim in prababico je bila stkana neizmerna in posebna vez. Oba sta se obnašala kot otroka, a vendar je bil Tine tisti, ki je takrat 93-letnico dobro opazoval, ji masiral roke, jo namazal z negovalno kremo, jo česal, jo po žličkah hranil s sadno kašo in ji nato obrisal usta. Pri tem, ko ji je pomagal, je vidno užival.
Izkazoval ji je spoštovanje, posvetil ji je čas, se prilagodil njenemu novemu stanju, ki je bilo drugačno od tistega, v kakršnem je bila pred nekaj leti. Njegova otroška dejanja so izstopala kot vzor za okolico.
Zgodba o sočutnem Tinetu je postala zgled naši celotni družini kot dokaz, da tudi najmlajši s svojo prisotnostjo in dejanji prinašajo svoje koristi starejšim osebam. Tine je dokazal, da spoštovanje, pomoč drugim, sočutnost in pripadnost družini niso zgolj besede, temveč so to vrednote, ki jih lahko živimo vsak dan.
Prijazna beseda in sočutje sta bogastvo, ki pokaže veličino srca.
Bernarda Jenko, 17. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar