Zgodba o njem je že zaokrožila med sorodniki, znanci in prijatelji ter požela veliko pohval. Spremenila mi je življenje. Za vedno bo ostala v mojem spominu.
Po 34 letih in štirih mesecih delovne dobe so se mi zamajala tla pod nogami, ker sem zaradi stečaja podjetja ostala brez službe. Bila sem nemočna, objokana in težila me je misel, kako se pri 57 letih ponovno zaposliti. Vendar sreča ni trmarila in me je prav kmalu obiskala. Dobila sem nekaj različnih zaposlitev, da sem lažje prišla do zaslužene penzije. Vendar pri tem ni šlo brez težav.
Na zavodu za zaposlovanje so mi ponudili delo na centru za socialno delo. Poslali so me na razgovor. Nisem ga opravila, sreča se mi je izmaknila. A le zakaj? Zato, ker naj bi za razpisano delo (laična pomoč družinam) vsaj trikrat na teden potrebovala svoj osebni avto. Iskreno sem povedala, da avta nimam na razpolago. Mož je namreč družinski avto vsako jutro potreboval za obisk in nudenje pomoči moji ostareli mami. Ne bi imela srca, če bi mu odvzela še to prevozno sredstvo, ki ga je uporabljal za nujne opravke.
Iskala sem rešitve, kako bi se vseeno zaposlila. Na zavodu za zaposlovanje mi je bilo rečeno, naj vztrajam do ponovnega razpisa, saj še ni vse izgubljeno. Do njih sem bila iskrena. Povedala sem, da me muči tudi skrb, kako se bom vozila na teren, ker zadnjih 14 let nisem držala volana v roki in bi morala, da bi bila sigurna vase, obnoviti znanje iz vožnje. Moja močna želja se je uresničila. Kako?
Verjeli ali ne; zgodil se je pravi čudež. Bratu Jošku, ki je pogosto prihajal k meni na obisk, sem zaupala svojo žalost glede zaposlitve in avta. Ne bi utegnila prešteti do tri, ko mi je Joško dal kratek in jasen odgovor: »Ma, ne skrbi, ne skrbi, sestrica moja. Jaz ti bom dal svoj avto. Z njim sem prevozil res ogromno kilometrov, ko sem se vozil v Italijo na delo, a je še v tako dobrem stanju, da se boš z njim lahko vozila na teren po okoliških vaseh. Za službene namene bo dober in še vzdržen. Do kraja ga boš zvozila, potem bo pa lahko romal naravnost v odpis. Pripeljem ti ga pa še na vožnjo bova šla z njim, da se preizkusiš v njej.«
Joško je vedno mož beseda. Kar obljubi, pri njem drži kot pribito. Pripeljal mi je avto, ki se je lesketal od čistoče. Rumen C3 je bil že v letih, a jih ni kazal. Kljub številnim zapisanim kilometrom na števcu je bil rumenček videti kot mladenič. Moj zlati brat je kupil celo nov akumulator, da bi mi predal avto, kot se šika. Z bratom sem šla ponosno na vožnjo, ki sem jo preživela, brat pa mi je dal potrditev, da znam še vedno dobro voziti in da se mi ni treba ničesar bati.
Resnično sem rojena pod srečno zvezdo. Moj brat mi je že večkrat dokazal, da je dobrosrčna duša. Postal je moj rešitelj! Potegnil me je iz stiske. Počutila sem se, kot bi se dotaknila neba ali zadela na lotu. Objel me je nepopisen občutek! Joškov stari avto je bil več kot le prevozno sredstvo. Bil je simbol bratske ljubezni, zato sem se v službo vozila s toplino v srcu. Grelo me je spoznanje, da lahko na svojega brata vedno računam.
Dobrosrčna dejanja so dokaz velikega srca. Dejanja, ki so polna ljubezni, naredijo svet lepši.
Bernarda Jenko, 16. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar