Tako kot mnoge izmed nas je tudi mene pot življenja popeljala z zelene Dolenjske izpod Gorjancev v belo Ljubljano. Iz enega sveta sem prišla v za mene povsem nov svet.
Rekli so mi, naj bom previdna. Naj pazim nase. Da niso vsi ljudje dobri. Naj se ne družim z neznanci ter naj se držim za sebe. Vem, da so bili nasveti dobronamerni, vendarle niso padli na plodna tla.
Ker tudi sama nisem bila takšna, povrhu vsega pa še zadnje leto najstnica. Ne boste vi meni pametovali. Sama pa menda že vem, kaj je za mene dobro. Včasih sem, včasih nisem. Pa je bilo že prav tako.
Bila sem najstarejša od otrok v družini. Nekaj povsem normalnega je bilo, da skrbim za svoje sorojence ter za vikende prihajam domov.
In tako je nekaj časa res bilo. Domači so mi kar po telefonu sporočali, kaj moram prinesti iz Ljubljane. Ni mi bilo težko. Z veseljem sem se vsak vikend vračala domov, kjer sta se me razveselili mlajši sestrici.
Včasih pa ni šlo vse po načrtih. Za vikend naj bi zopet odšla domov z znancem, namesto na takrat še priljubljen avtoštop. Ta znanec je pozabil na mene.
Ura že po deseti zvečer, jaz pa nervozna, ker bi morala domov, saj sem imela za sestrico zdravilo, ki ga je potrebovala. Jaz pa še v Ljubljani.
Nervoza, jok, nemoč, bes.
Nič drugega mi ni preostalo, kot da pregovorim takratno cimro, da gre z mano. Komaj sva ujeli zadnji bus do končne postaje na Rudniku. Potem pa iskat srečo.
Avtomobili so se vozili mimo naju, kot da naju sploh ni. Objokana zopet dvignem prst in upam na najboljše. Mimovozeči avto se pelje mimo.
Nemočno spustim roko in jokam na glas. Vendar za sabo slišim glas, ki naju sprašuje, kam greva. Odgovorim ter vprašam, če gre v isto smer. Odgovori, da sicer ne, vendar naju z veseljem odpelje.
Presenečena ostanem odprtih ust, medtem ko me cimra že poriva v avto. V avtu so bile tri mlade punce. Starejše od naju. Ob vprašanju, zakaj tako pozno, jim na hitro opišem situacijo. Voznica je samo rekla, naj se udobno namestim, uživam v vožnji ter da bom prišla domov. Varno so naju s cimro pripeljale domov.
Denarja za bencin niso želele, kar so pospremile z besedami: »Vemo, da bi ti naredila enako.« Poslovile smo se in punce so se odpeljale nazaj proti Ljubljani.
Videli jih nisva več, vendar je hvaležnost po vseh teh letih še vedno prisotna, kljub temu da je od tega že 35 let.
Smo dobrosrčen narod, ki se ne obrne stran ob stiski drugih.
Mateja Jamnik, 15. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar