Bila je tam na mojo veliko žalost. Zmeda v glavi je bila enormna. Kaj sedaj? Moram k zdravniku?
Že čez nekaj dni sem v strahu čakala pred zdravnikovo ambulanto. Zdravnik seveda ni bil navdušen nad videnim in dobila sem napotnico pod stopnjo nujno in v 24 urah sem se morala zglasiti na Onkološkem inštitutu.Šok spet … Kakšna onkologija, no?
Srce mi je razbijalo na vso moč, ko sem prestopila prag bolnišnice. Svet se kar naenkrat ustavi in takrat postaneš eno z vsemi tistimi ljudmi, ki so tam. Nekdo se ti nasmehne, nekdo gleda v tla, nekateri sedijo popolnoma mirno in tiho, nekateri imajo s seboj bližnje in klepetajo. Tisto tam je en poseben svet, v katerega noče nihče. Svet, za katerega niti slišati nočemo. In tja sem žal prišla tudi jaz.
Ure čakanja so se vlekle v nedogled. Mimo so hodili stari in mladi. Nekateri brez las, nekateri s kisikovimi bombami … Takrat se zaveš, kako hitro lahko izgubimo življenje, ki nam je dano.
Po opravljeni mamografiji so me poslali domov in me naročili čez par dni še na ultrazvok. Tisti dnevi so bili težki. Svoje misli sem skušala preusmerjati, vendar ni šlo.
Vedela sem, da bo pregled odločilen. Ampak takrat je vsa tista moja večna pozitivnost odpovedala. Čakala sem torej pred ambulanto, kjer opravljajo ultrazvoke, in se borila sama s svojimi črnogledimi mislimi.
Občasno se mi je zdelo, da se bom kar zjokala. Hvaležna sem, da so tam zdravniki, ki lahko pomagajo reševati življenja. To je pa tudi vse. Hvaležna bi bila še bolj, če mi nikoli več ne bi bilo treba prestopiti praga tiste bolnišnice. Pa vem, da mi drugega ni preostalo.
Nasproti mene je sedela starejša gospa. Tako mirna je bila, precej bolj kot jaz. Prav tisti spokojen izraz je imela na obrazu.
Hitro sem bila na vrsti za pregled. Z ultrazvokom sta me pregledali dve zdravnici. Priznam, da sem med preiskavo ves čas molila sama pri sebi, da bi bilo vse ok. Odkrili sta k sreči le nekaj cist, ki pa niso bile videti sumljive. V nekem trenutku je vsa napetost, ki se je kopičila v preteklih dneh zaradi strahu pred boleznijo, popustila. Kar naenkrat so mi po licih začele teči solze. In nisem jih mogla ustaviti. K sreči sta bili zdravnici zelo sočutni. Verjetno marsikaj doživijo med pregledi.
Po pregledu sem odšla na kavo, da sem se pomirila. Takrat je mimo prišla tista gospa, ki je prej sedela nasproti mene v čakalnici. Tista gospa, s spokojnim izrazom na obrazu, ki je mirno čakala na pregled. Prišla je do mene in me vprašala, kako sem. Povedala sem ji, da sem bila zaradi tega pregleda kar nekaj časa zelo v skrbeh in da sem med pregledom začela jokati, ko so rekli, da ne vidijo nobenih sumljivih sprememb.
Tiste njene besede si bom zapomnila za vedno: »Ne smete si dovoliti, da se zaradi tega tako obremenjujete, drugače si boste res bolezen priklicali. Jaz hodim na preglede že 20 let, vsako leto. In vedno je vse tako, kot mora biti. Vse bo dobro. Verjemite v to. Radi se imejte. Če verjamem jaz v vas, verjemite tudi vi. Pozitiven pogled na svet prinaša čudeže. Naj vas ne bo strah življenja. Veselite se ga.«
Hvaležna!!!
Živi in sprejemaj življenje s hvaležnostjo in vse bo ok!
Maja Grošelj, 13. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar