Ko je poletje minilo in je bila večina dela na poljih opravljena, je prišel čas, ko so se ljudje začeli pripravljati na spravilo pridelkov oz. koruze. Po vaseh je bil to pravi dogodek – delo, zabava in praznik hkrati. Ljudje so se zvečer zbrali v hlevih, pod kozolci ali na dvoriščih. Med ličkanjem so peli, se smejali ter si pripovedovali zgodbe in govorili o aktualnih dogodkih. Ličkanje ni bilo samo kmečko opravilo, ampak priložnost za druženje, pogovor in povezanost. Sosedje so si vedno pomagali med seboj, saj je bilo dela veliko, vendar je to, če je bila zraven dobra volja, lažje potekalo.
Koruza pa ni pomembna samo pri nas. Že v starih časih je imela velik pomen tudi na drugih delih sveta. Maji so verjeli, da je koruza sveta rastlina in vir življenja, saj jih je nahranila in jim s tem omogočila preživetje. Tudi v Sloveniji je bila koruza dragocena; iz nje so pripravljali moko, jo kuhali, pekli in jo shranjevali za zimo.
Ličkanje je potekalo pozno jeseni, ko so bili dnevi že kratki. Običajno se je začelo ob mraku in trajalo do pozne noči. Vsaka kmetija je vnaprej napovedala, kdaj bo pri njih potekalo ličkanje, da so se sosedje lahko pripravili in prišli pomagat. Ličkarji so sedeli na klopeh ali nizkih stolih. V eni roki so držali storž, z drugo pa so trgali suhe liste. Nekaj listov so pustili, da so lahko po dva storža zvezali skupaj in ju obesili na late ali drogove na kozolcu, kjer se je koruza sušila.
Ta stari ljudski običaj je bil razširjen po vsej Sloveniji in je pomemben del naše kulturne dediščine. Danes se koruzo običajno lička strojno, saj je to hitreje in lažje. V nekaterih krajih še vedno ohranjajo ta lepi običaj. Turistično društvo Lovrenc Raka tako vsako leto organizira prikaz tradicionalnega ličkanja pod kozolcem. Takrat se zberejo domačini in obiskovalci. Zaslišijo se pesem, harmonika in veselo vriskanje. Na mizi ne manjka domače jedače, sladkega peciva in dobre kapljice. Otroci se medtem igrajo s koruznimi listi in storži – nobena sodobna igrača ne more nadomestiti take pristne igre. Ko se delo zaključi, gospodinja in gospodar pripravita likof – skupno večerjo za vse, ki so pomagali. Tako se vsi nasmejani usedejo za mizo, obujajo spomine in se veselijo, da so skupaj opravili delo.
Ličkanje koruze je lep prikaz, kako pomembna je vrednota pripadnosti in skupnosti. Ob delu so ljudje čutili, da pripadajo svoji vasi, svoji zemlji in Sloveniji. Skupaj so delali, peli, se smejali in si pomagali. Ti občutki povezanosti nas spremlja še danes, ko ohranjamo naše navade in običaje.
Andreja Bakšič Grozdina, 25. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)