Brez oklevanja mi je začela pripovedovati o dogodku, ki govori o vrednoti medsebojne pomoči. Ta dogodek me je spomnil na to, kako pomembno je, da si med seboj pomagamo, ko se kdo od nas znajde v stiski. Prav v takih trenutkih spoznamo, da nas povezujejo toplina, sočutje in iskrena človečnost. To so vrednote, ki dajejo življenju pravi smisel.
Nekaj časa nazaj se je Anja skupaj z drugimi starši udeležila roditeljskega sestanka. Vajena je že tovrstnih srečanj in številnih staršev, ki jih tam srečuje. Z nekaterimi izmed njih se pogovarja več, z drugimi manj. Ponavadi se tovrstnih sestankov udeležujejo predvsem mame, tokrat pa se je poleg nje usedel oče enega od šolarjev. Prijazno jo je pozdravil in izmenjala sta si nekaj besed. Kar naenkrat ji je zaupal, da mu je zdaj zelo težko, ker je za vse sam. Presenečeno ga je pogledala, saj ni vedela, kaj se dogaja v njihovi družini. Nato je tiho dodal, da je njegova žena zbolela za rakom in da zdaj sam skrbi za šest otrok.
Povedal je, da je žena do zdaj skrbela za vse; za hišo, otroke, šolske obveznosti in kosila, medtem ko on niti kuhati ne zna. Tako globoko skrb je začutila v njegovih besedah, da ni mogla nehati razmišljati o njih. Med sestankom je ves čas razmišljala, kako težko mora biti njemu in njegovi družini ter kako bi jim lahko pomagala.
Ko je prišla domov, se je spomnila, kako se njeni otroci razveselijo, ko zadiši po maminem kosilu. In pomislila je, da tisti družini zdaj najbolj manjka prav ta vonj po domu. Zato je zamesila testo za štrudelj in naribala jabolka. Pripravila je toliko štrudlja, da ga je bilo za cel pekač, vendar ga ni spekla. Odnesla jim ga je surovega, da so ga lahko spekli sami – da bi se lahko njihov dom napolnil z vonjem po svežem štrudlju in toplini doma.
Ko je videla njihove nasmehe in slišala njihove zahvale, je vedela, da je naredila pravo stvar. Vsi so bili veseli, še najbolj pa ona sama, ker je začutila, kako malo je včasih treba, da polepšamo dan nekomu, ki mu je težko.
Andreja Bakšič Grozdina, 23. 10. 2025