Nikakršnega dvoma ni, da miti, ki krožijo o njej, da naj bi šlo za sam beton, nikakor niso resnični. Moje korenine pa niso tukaj, temveč so tam daleč med polji in ravninami, med griči in dolinami – na severovzhodu Slovenije, bolj natančno na Goričkem. So tam, kjer te stik z zemljo umiri, pristni odnosi s tamkajšnjimi ljudmi pa pobožajo tvojo dušo.
V Prekmurje se odpravim večkrat letno, kajti tam živijo vsi moji domači; mama in tri sestre z družinami. Do nedavnega je tam živel tudi moj oče, ki je julija letos žal preminil, vendar pa je še kako prisoten v naših življenjih.
Že ko prečkam reko Muro, se občutek spremeni. Na nek način se vse umiri, kot bi na tem koncu Slovenije čas tekel počasneje. Pogled je širši, nebo bolj jasno, zrak, ki ga vdihnem, pa bolj svež in čist. Vedno bujna narava vabi v svoje razkošje, da bi me obdarila z obiljem svojih dišav, plodov in barv. Napolni me tudi z občutki pripadnosti, da sem lahko vedno del nje. In prav nič drugačni niso tukajšnji ljudje, ki živijo v sožitju s temi naravnimi danostmi.
Odhajam v vas Krašči, kjer na rahlo gričevnatem območju, le dvesto metrov stran od Ledavskega jezera, na idilični kmetiji živijo moji domači. Vedno, ko prispem tja, me pričakajo topel sprejem, kuhana hrana in pecivo. Da ne omenjam sobe, ki me vedno pričaka okrašena z labodi ali srčki, oblikovanimi iz brisač, šopek svežega cvetja na nočni omarici, krhlji posušenega sadja ali sveže pečeni domači piškoti v darilni vrečki s pentljo. Za vse to sta zaslužni sestra Sabina in najmlajša nečakinja.
Nazadnje me je že na vratih čakala dobrodošlica, v sobi pa tri verižice, ki jih je mala umetnica seveda naredila sama. Mojo mamo pa vedno skrbi, da ne bom lačna, in medtem, ko sem doma, vedno pripravlja jedi, za katere ve, da jih imava s sinom rada. Nato nama s Sabino polno hrane zapakirata še za domov. Prav tako radodarni sta tudi drugi dve sestri, ki živita v bližini. Ko se zberemo vsi na kupu, verjemite, da je zelo živahno, glasno in veselo!
In sedaj mi povejte, kdo se v takem okolju in med tako srčnimi ljudmi ne bi počutil spoštovanega in zaželenega? In ne gre za vso to razkošje, ki me pričaka vedno, ko pridem domov, temveč gre za globok občutek pripadnosti, saj vem in čutim, da so tu moje korenine, da je tukaj moj rojstni kraj, moj prvi dom. Zaradi dobrote mojih ljudi pa to še toliko močneje občutim.
Želim si, da bi se lahko vsak, ki – tako kot jaz – ne živi v svojem rojstnem kraju, vračal v tako topel objem svoje rojstne hiše in ljudi, ki bivajo v njej. Hvala vsem domačim za to čarobnost doživetij in občutkov!
Jožica Kous, 21. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)