5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

V mojem primeru so bili to trenutki glasbe, petja in smeha na avtobusu, zaradi česar je dan naenkrat postal bogat s srčnim in prikupnim doživetjem, ki je narisalo nasmeh na obraz, v srce pa je privabilo toplino.

Bil je petek, sončen oktobrski dan, ko sem se z avtobusom vračala nazaj v dolino z obiska pri očetu v Šmartnem pri Pohorju. Sredi dneva sem skupaj z osnovnošolci čakala na avtobus. Nekateri otroci so imeli s seboj torbe z glasbili, saj so bili na poti v Slovensko Bistrico, kjer obiskujejo glasbeno šolo. Naposled se je pripeljal avtobus in šofer je z nasmehom na obrazu pričakal (mlade) potnike.

Srce mi je ogrelo že dejstvo, kako prijazno so otroci pozdravili šoferja (saj prevečkrat poslušamo nerganje o nevzgojeni in nesramni mladini ter otrocih). Ko smo se vsi posedli na svoja mesta, je šofer prijazno poklepetal s šolarji in jih povprašal, kako so in kako so preživeli dan. Potem so mu nekateri otroci povedali, da so namenjeni v glasbeno šolo, zato imajo s seboj glasbila, vestno pospravljena v torbah.

Šofer jih je začel nagajivo hecati, da je tako krasen dan, da bi mu lahko kaj zaigrali, ker bi jih zelo rad slišal. Šoferjevo prijazno nagovarjanje je kmalu stopilo nekaj začetnega sramu pri otrocih. Tako je začela nekaterim otrokom ideja postajati zanimiva.

Nato pa se je zgodilo – eden od fantov se je ojunačil in iz torbe vzel kitaro. Že nekaj začetnih akordov je bilo dovolj, da smo vsi, zbrani na avtobusu, glasno izrazili navdušenje in spodbudo.

Kmalu se je fantu pridružilo še mlado dekle, ki je zaigralo na harmoniko, vse pa nas je pobožal njen prijeten glas. Ni minilo veliko časa, ko smo vsi na avtobusu prepevali pesmi s širokimi nasmeški na obrazih in pohvalno kimali drug drugemu.

Tako lepo je bilo opazovati ponosne nasmeške otrok, ko so bili ob koncu pesmi deležni pohval in aplavza, in iskrice v njihovih očeh, ko so zaigrali svojo najljubšo pesem. Lepo je bilo videti tudi veselje šoferja, ko so mu otroci polepšali dan.

Ko smo prispeli v Slovensko Bistrico, sem zadnje trenutke na avtobusu izkoristila za to, da sem šoferja Zorana povprašala o vtisih. Odgovoril je: »Pri takem delu se dnevi včasih zelo vlečejo. Na cesti moramo biti vedno pozorni, a ko vozimo šolarje, še toliko bolj, saj moramo paziti na naše otroke. Današnje doživetje mi je res polepšalo dan, sploh zato, ker nisem nekdo, ki bi kogarkoli silil v nekaj, česar noče narediti. In slišati otroke, kako radostno pojejo in igrajo, je nekaj najlepšega. Ta dan mi bo še dolgo ostal v lepem spominu.«

Že od otroštva naprej potujem z avtobusom; najprej sem se na tak način vozila v šolo, potem na fakulteto, zadnja leta pa na kakšen izlet in po opravkih, a nobena vožnja do zdaj ni bila tako lepa in srčna. V sebi je namreč nosila zgodbe povezanosti, topline in iskric v očeh. Gre za zgodbo spontanosti in navdiha, kako lahko majhna dejanja pustijo velike sledi v srcu. Predvsem pa še nobena vožnja do sedaj ni v sebi nosila vrednot povezanosti v glasbi med petjem domače slovenske glasbe in občutka pripadnosti, pri čemer ni bila pomembna razlika v letih med otroci in ostalimi potniki.

 
Amadeja Mlakar, 11. 10. 2025