Veter je neusmiljeno zavijal okoli zapuščenih hiš v vasi Bajti nasproti Rezije, ki so samevale visoko nad dolino, skrite v osrčju divjine pod Ligom.

Cesta do tja je bila surova, vijugasta ter polna strmih vzponov in klancev. To je bil kraj, kjer se je čas ustavil, kjer je narava gospodarila s svojim nenehnim ritmom. V tem osamljenem kotičku sem iskala mir, da bi se regenerirala in pridobila novo znanje o zdravju, hkrati pa sem pisala magistrsko nalogo o zelenih delovnih mestih na Kanalskem Kolovratu.

V tistih krajih si brez avtomobila izgubljen. Trgovine ni bilo, s pridelkom pa sem si lahko zagotovila le del hrane. Sistem je zahteval svoje; vsake toliko sem se morala spustiti v dolino do civilizacije. Tako je bil tisti dan kot vsak drugi, dokler ni nenadoma, brez opozorila avto ugasnil. Vozila sem po klancih, cesta se je strmo spuščala proti dolini. Zgrabila me je panika. Krčevito sem držala volan in skušala znova zagnati motor. Med drvenjem navzdol mi je končno uspelo – komaj sem se pripeljala do doma. Naslednje jutro pa se avto ni več zganil.

Bila sem obupana. Sama in sredi ničesar ter brez prevoza. Klicala sem znance, če mi dajo kontakt od katerega izmed serviserjev blizu mene, a zaman, saj so bili vsi oddaljeni več kot 20 kilometrov. Serviserji, ki sem jih klicala, so me drug za drugim zavračali z besedami, da je predaleč/preveč dela/preveč negotov izid. Poklicala sem še zadnjega znanca in ta mi je rekel, da pozna nekoga, ki ni serviser, a zna popraviti avto, vendar živi celo nekoliko dlje od Kanala. »Srčen človek,« je dodal.

Ni mi preostalo drugega, kot da poskusim. Poklicala sem ga. Glas na drugi strani je bil miren in samozavesten. »Pridem danes,« je rekel brez pomisleka. In res se je čez dve uri na mojem dvorišču pojavil suhljat možakar srednjih let, oblečen v umazane delavske hlače. Neobrit in s skromno škatlo orodja v roki. Če bi ga srečala kje v mestu, mu ne bi nikoli zaupala popravila avtomobila.

Nejeverno sem ga pogledala in vprašala: »Nimate računalnika za diagnostiko?«

Nasmehnil se je, kakor da bi vedel nekaj, česar jaz ne. »Tudi brez tega gre,« je mirno odgovoril.

V eni minuti je ugotovil, da gre za napako v elektroniki. S spretno roko je z žicami obšel električni sistem z bypassom in avto je zabrnel v življenje. Nato je iz svoje škatle potegnil dva releja. »Slučajno jih imam s seboj,« je rekel. Kot bi vedel. Zamenjal ju je, nato pa me je naučil, kako jih preveriti in zamenjati, če bi bilo še kdaj kaj narobe.

Ko je bilo delo končano, se je pripravljal na odhod. Želela sem mu vsaj nekaj plačati. Skromno se je branil. »Nisem naredil veliko,« je dejal. Po dolgem pregovarjanju je sprejel 20 evrov in nič več.

Ko je odhajal, me je stisnilo pri srcu. Kako hitro sem ga bila pripravljena soditi in kako globoko sem se zmotila. Stal je tam v svoji preprosti pojavi, a v njem je bilo nekaj veličastnega – tisto redko neprecenljivo bogastvo, ki se ne meri v denarju, ampak v dobroti, iskrenosti in pripravljenosti pomagati sočloveku. Pa še izkušen mojster je bil.

Ko je njegov avto izginil za ovinkom, sem vedela, da si bom to srečanje zapomnila za vse življenje, čeprav ne poznam niti njegovega imena.

Silva Požlep, 22. 3. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina