Običajno se nas za mizo zbere veliko več; štiri generacije, ki si brezpogojno pripadamo. In pesem – najpogosteje ljudska. To je neuničljiva vez s pokojnim očetom. Njegov bas in orglice so utihnili v mrzlem zimskem večeru, a oboje še vedno odzvanja v naših spominih. Petim otrokom nam je zapustil ljubezen do glasbe in nas vpeljal v večglasno ljudsko petje. Dal nam je ključ, s katerim lahko odpiramo človeška srca. Povezal nas je s koreninami slovenskega naroda, od koder črpamo navdih za ustvarjanje.
Skupaj z mamo sta nas učila spoštovati in ohranjati kulturno dediščino, predvsem pa sta nas spodbujala k petju, zato je pesem naša zvesta sopotnica. Ko boli, najdemo tolažbo v njej. Ogreje nas, ko zaveje mrzel veter. Sprosti nas, ko otrpnemo. Je naš izvir in izliv ter vse tisto vmes. Z zlatimi črkami se zapisuje v družinski spomin.
S sestro Magdaleno že desetletja zavzeto raziskujeva lokalno kulturno dediščino in skrbno zapisujeva, kar izveva od starejših, obelodaniva, kar je ležalo skrito in pozabljeno, ter oživljava, kar je že skoraj izumrlo. Največ pozornosti posvečava ljudski pesmi, ki jo zadnje čase oživljava skupaj še z eno sestro in tremi pevkami. Nadele smo si ime TriDvaEna. Ko pojem ljudske pesmi na ljudski način, se počutim še posebej živo. Slednje namreč živijo v meni in komaj čakajo, da jih delim z drugimi. Mojega srca se dotikajo na poseben način, za katerega ne najdem izraza. Ljubezen do ljudske pesmi prenašam tudi na vnuke. Ker vsi štirje igrajo instrumente, pogosto skupaj kaj zapojemo in zaigramo. Ta pesem je torej našla pot tudi do četrte generacije naše družine, kar mi daje upanje, da se bo družinska zavezanost tovrstni kulturni dediščini prenesla tudi na naslednji rod.
Pesmi rada zapojem bolnim in osamljenim, s čimer jih razvedrim in jim polepšam nekaj trenutkov. To počnem sama ali v skupini. Pesmi rada poklonim komu za rojstni dan, otrokom v šoli in vrtcu ter na številnih kulturnih prireditvah. Pesem nosim povsod s sabo, saj se zavedam njene izjemne moči. Je neprecenljiv izraz kulturne dediščine. Kdor se ne ukorenini, ga življenje razdedini, pravi pogovor. Tega se zavedam vsak dan bolj.
Voditelji vseh političnih režimov so vedeli, da pesmi in petje predstavljajo moč naroda, zato so glasbo marsikje prepovedali, saj niso želeli, da bi bili ljudje povezani med seboj. Torej pojmo, čim pogosteje pojmo – v družbi ali sami, saj pesem harmonizira in združuje. Ohranjajmo, kar nam je bilo dano. Zajemajmo iz bogate kulturne zakladnice naših prednikov.
Ljudska pesem je izraz duše, zapis starodavnega spomina. Njen namen je povedati, kar čuti srce. Je izvir veselja in iskrenosti, pri čemer ni prostora za hudobijo.
Svet prav zdaj potrebuje tako pesem; povezujočo, spravljivo, opogumljajočo, nežno. Da obrusi ostrino besed in pogledov, podre meje, ki nas držijo v samozadostnosti, ter preglasi hrup orožja. Torej pojmo, saj nas to nič ne stane, vendar dobro dene.
Jerica Strle
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)