5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Pa ne zato, ker skrbi, da imam lepo glavo in lase, ampak zato, ker tako rada pomaga drugim.

Nikoli ni bilo vprašanje, ali bosta z možem čuvala vnukinjo. Pazila sta na eno za drugo, zdaj pa še na malega vnučka. Nikoli ni bilo vprašanje, ali bo naredila kosilo za oba sinova, hčer, snahi ali zeta. Vse ima enako rada in vsem pomaga, kolikor je v njeni moči.

A dejanje, zaradi katerega pišem to zgodbo, ima posebno težo. V podjetju, kjer se je zaposlila, je imela sodelavko Marjano. Spoprijateljili sta se in si pomagali pri delu, med pavzami pa sta se pogovarjali o mnogih stvareh. Zaupali sta si povsem ženske stvari; o težavah ob odraščanju otrok, o delu na vrtu in o drugih stvareh. Marjana ni nikoli ničesar povedala naprej. Nikoli ni obračala besed. Vedno je bila dobra in zaupanja vredna prijateljica.

Nekoč pa je prišla Marjana v službo nerazpoložena. Ni ji bilo do pogovora, še manj do šale. Ampak tudi naslednji dan in dan zatem ni bilo nič boljše. Mojca jo je spraševala, kaj jo tare, ona pa ji je na kratko odgovorila, da ji ne more pomagati. Ker se je ta nejevolja kar vlekla in Mojca ni nehala spraševati, kaj je vzrok zanjo, je Marjana nekega jutra rekla: »Če mi oče ne more pomagati, mi tudi ti ne moreš,« in je utihnila.

Ko jo je Mojca spet vprašala, kako ve, da ji ne more pomagati, je rekla: »Tudi brat in oče mi ne moreta.«

Potem je s solzami v očeh sedla na stol in ji povedala, kaj jo tare: »Zaarala sem večje stanovanje od tega, ki ga imava trenutno z možem. To je čisto majhno stanovanjce, zato sem plačala aro. Zdaj bi morala plačati v celoti, pa nimam denarja.«

»Če mi poveš, koliko potrebuješ, se bova mogoče lahko dogovorili,« ji je rekla Mojca.

Vsota je bila velika; nekaj več kot deset tisoč mark, mi je povedala sestrična.

»In ti bi ji lahko posodila?« me je zanimalo.

»Lahko. Na banki sem imela privarčevan denar.«

»In kako bi ti ona vrnila denar, če ga ni imela?« me je zanimalo.

»Čez eno leto bi odplačala posojilo na banki in takrat bi lahko vzela nov kredit.«

»In ti si ji verjela in ji posodila denar? Kar tako? Brez pogodbe?« sem se nasmehnila.

»Res je. Malo sem bila v dvomih, a sem se spomnila na svoje težave, na svoja starša in na stiske, ki sem jih dobro poznala, zato sem se odločila, da ji bom pomagala. To, da sem ji popolnoma zaupala, pa sem že povedala.«

Čudila sem se, ona pa je rekla: »Če verjameš ali ne, je bila tako srečna, da bi jo skoraj kap. Kar ni in ni mogla verjeti, da sem ji res posodila vsoto, ki jo je potrebovala.«

Ko sem gledala sestrično in razmišljala, sem se zavedala, zakaj jo imamo vsi, ki jo dobro poznamo, radi.

»Verjela ali ne imam od takrat naprej sestro. ,Ti si moja edina sestra,’ še danes ponavlja. Oddolžiti se mi skuša tudi tako, da naju z možem vabi na morje v Dalmacijo na moževo domačijo. Z veseljem mi daje, čeprav ji v tisti stiski denarja nisem posodila zato, ker bi pričakovala karkoli v zameno. Posodila sem ji preprosto zato, ker sem ji zaupala. Pomagala sem, ker sem lahko. Denar na banki ne bi osrečil nikogar, s tem, ko je pristal v rokah prijateljice, pa je med ljudmi stkal nevidne niti ljubezni.

Darinka Kobal, 23. 2. 2026