En teden tukaj, drugi tam. Medtem ko so drugi otroci govorili pri nas doma, sem jaz v mislih risala dve hiši, dva konca, dve garderobi, dve skupini otrok. In nikamor nisem popolnoma spadala.
V Bistrici sem bila tista iz Konjic, v Konjicah pa sem bila tista, ki pride samo včasih. Bila sem prijazna, pridna, tiha. Mogoče pretiha. Ko so delali načrte za praznike ali rojstne dneve, so se redko spomnili name. In čeprav sem znala marsikaj narisati in sem vedno pomagala, sem večkrat sedela malo na robu. Tudi med petjem pesmic.
Tisto zimo, ko sem bila stara tri leta, smo v bistriškem vrtcu vsak dan risali dedka Mraza in izdelovali snežinke iz papirja. Vzgojiteljica je rekla, da bo kmalu prišel. Drugi otroci so bili navdušeni, jaz pa previdna. Nisem bila prepričana, ali bom sploh na njegovem seznamu.
Prišel je v petek dopoldne. V belem plašču in z belo brado, ki se mu je malo majala, vendar tega nihče ni komentiral. Ko je vstopil v igralnico, smo vsi utihnili. Otroci smo stali v krogu in se držali med seboj z našimi drobnimi ročicami. Spet sem bila čisto na robu. Vsaj tako sem se počutila. Nisem hotela tvegati razočaranja.
A dedek Mraz je na nas gledal drugače. Ni iskal le glasnih otrok, tistih v središču. Ko se je njegov pogled ustavil na meni, sem se zdrznila. Nasmehnil se je in me povprašal po imenu. Prvič po dolgem času sem imela občutek, da me nekdo res vidi.
Dobila sem darilo – knjižico in suho sadje. Knjige mi od nekdaj veliko pomenijo, zato sem se je zares razveselila. A bolj kot vse drugo je bilo pomembno, da sem bila deležna pozornosti. Da sem bila na vrsti. Da sem bila vključena.
Takrat sem prvič, odkar sem bila v vrtcu, čutila, da pripadam. Da ni pomembno, od kod sem ali kje bom naslednji teden. Da sem del skupine. Otroci so me od tega dogodka gledali na drugačen način. Povabili so me bližje k sebi. Eden izmed njih mi je celo rekel, naj rišem z njimi. Zdelo se mi je, da je dedek Mraz tisto zimo s svojo vrečo prinesel še nekaj nevidnega: dovoljenje, da sem lahko jaz in da to zadošča.
Ko sem se kasneje preselila nazaj v Konjice in začela hoditi v tamkajšnji vrtec, sem pogosto pomislila na tisti dan. Ne zaradi darila, ampak zaradi tistega tihega, notranjega klik občutka. Šele zdaj ga znam poimenovati.
Odrasli mu rečemo pripadnost.
Zala Krupljan, 11. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)