5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Že od davnega leta 1957 je v kraju delovala konjiška gledališka dramska skupina, ki ni poskrbela le za razveseljevanje domačinov, temveč tudi za ohranjanje slovenske kulture, jezika in lokalne dediščine.

Skupina je nastala iz pristne ljubezni do odra, igre in umetnosti. Med njenimi člani so bili zelo različni ljudje – učitelji, trgovci, delavci, gospodinje in mladi navdušenci – vsi z iskrico v očeh in pogumom v srcu. Med njimi je bila tudi Lidija, mlada pianistka z dolgimi prsti ter toplim in vedrim nasmehom. Klavir je bil njen svet, oder pa njen drugi dom. Ko je s prsti zdrsnila po tipkah, je celotna dvorana utihnila. Njena glasba je postala duša vsake predstave.

Konjiška skupina ni uprizarjala le klasičnih dram in komedij slovenskih ali tujih avtorjev. Njihova posebnost je bila prav v tem, da so znali povezovati umetnost s svojim okoljem. Liki v predstavah so pogosto predstavljali resnične prebivalce Konjic – šuštarje, krčmarice, kmečke upornike in modre babice. Predstave so bile duhovite, iskrene in polne topline. Otroci so se smejali zabavnim skečem, starejši pa so v prizorih prepoznavali drobce svoje mladosti.

Lidija je dolga leta sodelovala s skupino. Njeni prijatelji pravijo, da je v vsako vajo vnesla delček svoje duše. »Ko je Lidija igrala, si začutil, da si tam – na podeželski veselici, v stari gostilni ali na vaškem plesu. Bila je naša filmska glasbena spremljava, a v živo,« se danes z nasmehom spominja ena od nekdanjih igralk.

Skupina je skozi leta doživljala vzpone in padce. A po vsakem padcu so se pobrali, saj so vedeli, da ljudje v Konjicah potrebujejo kulturo – ne le za zabavo, temveč tudi kot zrcalo in navdih. Pred nekaj leti so pripravili posebno predstavo z naslovom Vasovalci, ki je temeljila na starih običajih snubljenja in zaljubljenosti na vasi. Predstava je bila polna humorja, čustev in pristnosti. Vstopnine ni bilo – obiskovalci so lahko dali prostovoljne prispevke. Namen? Pomagati socialno ogroženim otrokom v Slovenskih Konjicah. In uspelo jim je – zbrali so dovolj sredstev, da so otrokom omogočili šolske potrebščine, izlete in obleke.

»Vedno smo igrali za ljudi. In vedno z razlogom,« je ob koncu predstave dejala starejša igralka. Takrat je Lidija še zadnjič zaigrala v živo – nežno in srčno kot vedno.

Danes skupina ne deluje več v taki obliki kot nekoč, a njen duh še vedno živi – v spominih, fotografijah in predvsem v srcih ljudi, ki so se smejali, jokali in odraščali ob njenih predstavah. Morda nekega dne nova generacija ponovno stopi na oder in zaigra v imenu vsega tistega, kar so ustvarili njihovi predniki. Dokler bo živ spomin, bo živ tudi oder.

Zala Krupljan, 10. 6. 2025