Tega se Teja Kraner še posebej zaveda, saj jo je v začetku letošnjega leta po nesrečnem zlomu gležnja doletela operacija, zaradi katere je bila nekaj mesecev odvisna od pomoči bližnjih. Z mano je delila zanimivo prigodo, ki se ji je dogodila, ko je nekaj mesecev po operaciji prišla na pregled k zdravniku.
Medtem ko je čakala na pregled, se je v čakalnici nabralo večje število ljudi. Obiskovalci zdravstvenega doma so si čas krajšali z branjem revij, ki so bile na razpolago v čakalnici, nekateri izmed njih so se zapletli v klepet, ostali pa so bili zatopljeni v svoje misli. Večina tako ni namenjala posebne pozornosti moškemu, ki je z berglami s težavo prišel od zdravnika, saj so nestrpno čakali na to, da bodo sami prišli na vrsto.
Moški se je s pomočjo bergel nerodno pomikal naprej. Očitno je imel tudi težave z gležnjem ali kaj podobnega, saj ni mogel stopiti na eno nogo. Vmes se je ustavil in počasi pospravil zdravstveno kartico v denarnico, nato pa se je zopet počasi, okorno in s težavo premikal naprej. Zdelo se je, kot da ljudje v čakalnici temu niso posvečali posebne pozornosti. Moški je počasi prikorakal do težkih steklenih vrat, ki jih je glede na svoje stanje težko odprl, in še vedno se ni nihče od čakajočih zganil, da bi mu pomagal.
Teja, ki je moškega z berglo že prej spremljala s pogledom, poleg tega pa je iz prve roke vedela, kako težko je, če je človek poškodovan in odvisen od pomoči drugih, je vstala in mu priskočila na pomoč. Odprla mu je vrata in mu nato pomagala tudi pri tem, da je lažje odšel iz zdravstvenega doma, do katerega so vodile stopnice.
Moški se ji je hvaležno zahvalil in ji povedal, da odkar ima poškodovano nogo, s težavo opravlja vsakodnevna opravila, ki se jih je prej z lahkoto loteval. Teja mu je odvrnila, da je bila tudi sama nedolgo nazaj v podobni situaciji, vendar je marsikdo težko razumel, da njen gleženj po operaciji ne bo kar z danes na jutri v povsem normalnem stanju. »Zdravemu človeku je povsem samoumevno, da ima dve zdravi nogi, zato se niti ne zaveda, kako težje je funkcionirati v življenju, če imaš na eni nogi poškodbo, zlom, zvin ali kakšno drugo zdravstveno oviro,« je še dodala in moški se je strinjal z njo.
Nekoč sem nekje prebrala, da se pri številnih ljudeh največ sočutja in težnje po pomoči drugim prebudi po tem, ko sami v življenju doživijo kakšno bridko izkušnjo, stisko ali dogodek, zaradi česar postanejo na nek način ponižni, poleg tega pa se jim izostri čut za sočloveka.
Seveda pa ni potrebno, da nas šele tovrstne izkušnje spodbudijo, da pomagamo ljudem, ki se srečujejo s takšnimi ali drugačnimi tegobami. Za začetek je dovolj že to, da v dan vstopimo z odprtimi očmi in opazimo drobne stiske, pri katerih lahko priskočimo na pomoč, kot je to naredila Teja, ki je s svojo gesto nekomu polepšala dan.
Mateja Sekavčnik, 1. 7. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)