Hiša namreč stoji na robu gozda na gričku s par hišami, čez vas vodi le ena ozka cesta, po kateri se tu in tam pripelje kakšen avto ali traktor. Ničesar drugega ne slišiš kakor le ptičje petje.
S kavico v roki sem se usedla na gugalnik na terasi, odprla internet na telefonu in hitro zasledila, da so ponekod po Sloveniji poplave. Kaaaaj? Kakšne poplave? Slišala sem prejšnji dan, da se bo vreme nekoliko poslabšalo, ampak kaj takega pa nisem pričakovala. Šokirana sem prebirala, kakšna enormna količina padavin je prešla našo državo.
Poklicala sem prijateljico, da jo povprašam, kako je v naših krajih. Pritrdila je, da je večurno močno deževje zajelo tudi moj domači kraj. Ceste, ki vodijo v naš kraj, so zaradi vode zapirali z vseh strani. Nisem mogla verjeti. Čez Cerklje teče le majhen potoček.
Čez dobro uro me je poklicala nazaj, da je šla do naše hiše, saj je imela ključ od stanovanja. Živim v pritličju in skrbelo me je, da bi voda dosegla tudi moje stanovanje. Pomirila me je, naj nič ne skrbim, saj je stanovanje ostalo suho, le povsod okoli hiše je ogromno vode. Domov zaradi zaprtih cest nisem mogla, Bela krajina pa jo je k sreči odnesla brez tistega deževja.
Naslednje jutro sem se odločila, da moram malo zbistriti glavo, zato sem se odpravila do reke Kolpe. Bližina reke me že od nekdaj pomirja. Težko mi je bilo za ljudi, ki so jih doletele poplave.
Sedela sem torej ob Kolpi, pila limonado, ko je kar naenkrat zazvonil telefon. Bil je moj brat. »Maja, spakiraj svoje stvari in pridi domov. Tvoje stanovanje je uničeno.«
Šok … Kaaaj? Resnooo? In potem tisti grozljiv občutek nemoči. Kar naenkrat se ti vse ustavi …
Odpeljala sem se torej domov. Pot je vodila skozi vasi, kjer je voda prejšnji dan poškodovala hiše in infrastrukturo. Pred hišami so ljudje nalagali uničeno pohištvo, nekateri so samo skrušeno stali in opazovali, kakšno opustošenje je bilo povsod naokrog. Kako žalostno.
Doma pa … ponovno še večji šok … Ko vidiš, da je vse tvoje imetje uničeno. Povsod je bilo ogromno mulja in nanosov peska. Svet se ti sesuje kot hišica iz kart. Podtalnica je z vso svojo močjo udarila na površje mojega stanovanja.
In solze mi ponovno privrejo na plan, sedaj ko se spominjam teh dogodkov s hvaležnostjo, da je danes moje stanovanje na novo opremljeno. Brez pomoči mojih bližnjih mi ne bi uspelo, v to sem prepričana. Na pomoč so priskočili tudi sosedje, prijatelji, tudi znanci prijateljev. Pohištvo je bilo uničeno, tla prav tako. Bilo je ogromno vlage. Ljudje so mi vlivali motivacijo. Pomagali so z odnašanjem in podiranjem pohištva, odstranjevanjem mulja … Tudi finančno.
Brez njih bi se psihično in fizično sesula.
Ta zapis naj bo zahvala njim, ki so mi takrat nesebično priskočili na pomoč. Ki so mi dokazali, da tudi če je nebo polno oblakov, se nad njimi še vedno skriva sonce, ki bo zdaj zdaj posijalo. Večno vam bom iz srca hvaležna.
Maja Grošelj, 2. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar