Pred petinšestdesetimi leti se je iz rodnega Rajevega Sela na Hrvaškem preselila v Slovenske Konjice. Sem jo je pripeljala ljubezen – tisti močni, neumorni občutek pripadnosti, ki ji je bil skozi življenje vodilo. Kot otrok je doživela lakoto in pomanjkanje, zato zdaj bolj kot kdorkoli razume vrednost polnega krožnika in toplega obroka.
Njeno stanovanje je vedno polno. Vonj po svežih kvašenih kifljih se vije skozi hodnike bloka, v katerem živi. Vrata so pri njej vedno odprta, kuhinja vedno topla. Vsak, ki pride na kavo, odide s polnim želodcem. »Zase in sina ne znam kuhati,« pravi, »za dva se ne da. Vedno je treba skuhati za vsaj štiri ali pet ljudi, sicer nima smisla, drugače niti ne znam.«
Odkar ji je umrl mož, se je kuhinja spremenila v prostor solidarnosti. Njeni sosedje, mnogi s skromnimi pokojninami, vedo, da pri njej nikoli ne bo zmanjkalo toplega obroka. Nič se ne zavrže, nič se ne zapravlja po nepotrebnem. Ruža raje skuha preveč in nahrani lačna usta, kot da bi pustila hrano propasti in bi jo kasneje zavrgla. Njena prijaznost in radodarnost sta postali prava toplina v bloku, kjer marsikdo preživlja težke trenutke in stiske. Tako z vidika osamljenosti kot tudi finančno.
Vsakič, ko se usede za mizo, obkrožena s sosedi, s skodelico kave in svežimi kifli pred sabo, se le nasmehne. Spomini jo včasih popeljejo nazaj v otroštvo, ko je pogosto legla spat s praznim želodcem. Ko se je preselila v Konjice, se je zaobljubila, da nihče okoli nje ne bo občutil enake lakote, kot jo je ona nekoč.
Na petkov predvečer je začelo ponovno snežiti, Ruža je nalet belih snežink opazovala skozi okno dnevne sobe. Zdramil jo je nežen trk po njenih domačih vratih. Pred njimi je stal sosed, vdovec. S tresočimi in premraženimi ter vidno utrujenimi rokami je stiskal svojo potrgano in luknjavo volneno kapo, ki je bila videti popolnoma dotrajana. S tresočim glasom je komaj izdavil: »Ruža, ne bi te rad motil, samo …, veš, v shrambi nimam nič, pa danes nisem imel niti kosila …«
Ruža mu je s toplim nasmehom pomignila, naj stopi naprej. »Sedite, sosed, juha mi je ostala od kosila, pa kakšen košček mesa se bo tudi našel. In seveda, kifeljci so še topli. Z veseljem vam jih nekaj odstopim – jutri pridejo moji vnuki na obisk, ker je vikend, zato sem jih napekla še več kot običajno.«
Sosed je sedel za mizo, njegove oči so se orosile. »Hvala, Ruža. Saj veš, včasih je težko prositi …«
Ruža se je nagnila naprej in mu segla v roko. »Veste, sosed, jaz ne dajem zato, ker bi kdo prosil. Dajem, ker vem, kako je, ko nimaš. In ker mi je kuhanje za druge v veselje. Nikoli nisi sam, dokler se imaš s kom usesti za mizo.«
Ko je sosed segel po krožniku tople juhe, je v kuhinji zavladala prijetna tišina, prežeta s hvaležnostjo in toplino. In tako je bilo vsak dan, z vsakim sosedom, ki se je oglasil pri Ruži. Njena kuhinja ni bila samo prostor, kjer se je jedlo – bila je zavetje, kraj, kjer je življenje dobilo smisel in kjer so se prijateljstva tkala ob vonju po svežih kifljih in skodelici vroče kave.
Zala Krupljan, 13. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar