Bili smo si blizu; tako fizično – živeli smo približno 100 metrov narazen, kot tudi sicer. Majhna drobna ženica kratkih črnih las s hudomušnim nasmeškom in s prav posebnim žarom v očeh je bila vselej zaželena in zanimiva sogovornica. Kako tudi ne, saj je znala razveseljevati svoje bližnje. Ta dar je imela v sebi in izražala ga je na številne načine. Še posebej rada je prijetno presenečala ljudi, za kar ji nikoli ni zmanjkalo idej. Zgodilo se je, da sem pred vhodnimi vrati nepričakovano našel šopek rož, spet drugič majhno, okusno narejeno ikebano, pred prazniki pa velikonočne zajčke in sladkarije za naše otroke. Od kod to? sem se sprva vpraševal. Komu naj se zahvalim za to? Ko sem naposled le pomislil na gospo Lojzko in jo tudi direktno vprašal glede tega, je njen do ušes širok nasmeh povedal vse.
Gospa Lojzka je veliko svojega časa namenila urejanju okolice hiše; obrezovala je grmičevje, kosila trato, pridelovala svojo zelenjavo ter s posebno ljubeznijo negovala številne čudovite rože. Zato se nisem čudil, ko sem jo nekega spomladanskega popoldneva opazil, kako pelje polno samokolnico rastlinskih odpadkov mimo naše žive meje na bližnje odlagališče bioloških odpadkov. Oblečena v rjav delovni plašč se mi približa in zastane ob mojem glasu.
»Dober dan, gospa Lojzka! Kako gre?« jo vprašam.
»Oh, saj vidiš. Dela nikoli ne zmanjka.«
»Res je,« soglašam, hkrati pa dobim zamisel: »Ko odložite smeti, vas vabim, da pridete k nam na kavo!«
»Ne!« me vljudno zavrne: »Pridem drugič. Takrat se bom prej najavila. Adijo!«
In že je odkorakala naprej. Verjetno ni opazila moje osuplosti in začudenja. Sicer sem bil najavljanja vajen v poslovnem življenju, ne pa med prijatelji; tega res nisem razumel. Sprejel sem čudaško obnašanje svoje sosede kot njen osebni stil in sčasoma pozabil na ta dogodek.
Gospa Lojzka je znala presenečati tudi s svojimi pisnimi izdelki. Njeni najbližji, sosedje in prijatelji smo se veselili iskrenih in hudomušnih voščil, ki nam jih je namenila ob praznikih, in nagovorov ob različnih jubilejnih praznovanjih. Ja, res je znala nagovoriti srca svojih bližnjih. Izrazi njene pozornosti do drugih so se vrstili dolga leta, vse dokler ni prišla težka bolezen in gospa Lojzka je odšla. Za vedno.
Dve leti kasneje. Tih poletni večer, ko sem sam s sabo in uživam v spokojnosti noči. In glej, v mojih mislih zaživi soseda, skoraj sočasno pa tudi preblisk: Lojzkino čudaštvo glede najavljanja sploh ni bilo čudaštvo, ampak njena izjemna obzirnost. Čas, v katerem živi posameznik, je razumela kot njegov intimni prostor, ki ga je potrebno spoštovati. To je gospa Lojzka počela vse svoje življenje, enako pa je pričakovala tudi od drugih.
S tem mi je predala svojevrstno dediščino: Če nameravaš koga obiskati, spoštuj njegov čas in se predhodno najavi!
Hvala, gospa Lojzka! Za vse!
Bojan Rus, 5. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar