5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

S pritiskom na ekran utišam standardno zvonjenje svojega mobitela. Metka kliče, moja dolgoletna prijateljica še iz mladih dni.

»Ej, Bojan, zdravo!« začne in v njenem glasu začutim veselo vznemirjenje.

»Lepo te je slišati!« pravim, ko ona že nadaljuje.

»Naj ti povem …« – rahlo zastane, kot da bi hotela povečati dramatičnost besed v nadaljevanju – »naj ti povem, da sem ravno danes dosegla pogoje za upokojitev. Da, prav danes, 20. decembra.« In se smeje.

»Uaauu! To pa je novica! Čestitam!«

Vesel sem zanjo, razumem. Tudi sam sem že tri leta v penzionu. 40 let delovne dobe je za večino ljudi več kot dovolj. Dolgoletni delovni napori in odgovornost naredijo svoje in preklop v upokojitev je, ob pogoju povprečnega zdravja, dobrodošla sprostitev.

»Ampak, veš,« pravi, »bom še malo podaljšala. Kakšna dva meseca.«

»Kako to?«

»Naši me rabijo in smo se tako dogovorili. Nimajo prave zamenjave zame, hkrati pa želijo, da uvedem svojo naslednico. Sploh pa imam še cel kup neizkoriščenega dopusta.«

»Že, že,« se strinjam, saj vem, da je prijateljica kot medicinska sestra izjemno predana svojemu delu, »ampak ali ne veš, da je direktor ZPIZ v javni objavi osebno svetoval, da se posamezniku bolj splača  upokojitev v letošnjem letu kot pa v naslednjem?«

»Vem, seveda vem, a zaradi nekaj več denarja ne bom spreminjala svoje odločitve,« odločno pove.

Še preden uspem ugovarjati, mi pojasni:

»Imam dovolj denarja. Za moj način življenja ne rabim več.«

Hmmm, kaj takega!? Čeprav jo poznam že leta, me je osupnila. Ima dovolj. Ne rabi denarja. In to v času, ko se zdi, da je pohlep po denarju v naši družbi prestopil vse razumne meje. Vrstijo se finančni škandali, razrašča korupcija in uveljavlja pravilo, da »človek toliko velja, kot plača«. Ona pa, moja prijateljica, kakor da je prišla z nekega drugega sveta. Gotovo je zaznala, da sem utihnil in se zmedel, hkrati pa povzela:

»Zadovoljna sem in veselim se časa, ko bom v penziji. Nimam kakšnih visokoletečih ciljev, ne vleče me v tujino, bom pa šla s kolesom po Sloveniji. Imam tudi lep vrt, kjer pridelam skoraj vso zelenjavo, ki jo rabim; z možem bova šla občasno v hribe ali pa doma uživala z mladimi. Za takšno življenje pa bo denarja dovolj.«

Še kar nekaj časa sva delila drobne vsakdanje stvari, nazadnje pa se poslovila v upanju, da se čimprej ponovno vidiva. Skupaj z njenim možem se namreč radi podružimo in skozi dialog obogatimo kakšno sobotno ali nedeljsko popoldne.

Moja prijateljica Metka resda ni bogata v materialnem smislu, pravzaprav nikoli ni bila. Ima pa veliko, veliko tega, česar se ne da izmeriti ali prešteti. Še dolgo potem, ko bo resnično slekla uniformo medicinske sestre, bodo ostali njena prijaznost, sočutje in lepa beseda. Še posebej v spominih in srcih pacientov in drugih, ki se jih je dotaknila tako ali drugače.

Najin pogovor tistega decembrskega popoldneva je kratka zgodba. Da, tudi resnična, da bolj ne bi mogla biti. Kaj pa – lepa? Da, tudi lepa, čeprav si želim, da bi znal najti kakšno še boljšo, bogatejšo besedo.

Bojan Rus, 27. 1. 2025