Med njimi posebno mesto pripada gospodu Rudiju Kovačiču iz Martinje vasi pri Mokronogu, ki na ljubljanski tržnici že skoraj štiri desetletja prodaja časopise. Vedno dobre volje, prijazen, enostaven in verjame v poštenost ljudi. Nikoli ne prešteje denarja. Ve, da je poleg tudi napitnina, za katero se zahvali na njemu svojstven način, z besedami: »No, tole pa bo. Fino, fino.«
Gospod Rudi je podjetnik, ki ga vodi zdrava kmečka pamet. V bližini ne manjka drugih prodajaln in kioskov. Ampak obiskovalci tržnice se najraje ustavimo pri njem. Ker poznamo njegovo zgodbo in mu želimo pomagati, ne da bi v njem zmanjševali občutek, da je za prodajo zaslužen sam. S svojim odnosom do strank in z iskreno hvaležnostjo ob vsakem nakupu. Res je lepo slišati njegov stavek po vsakem prodanem časopisu: »Danes pa bo promet. Bo, bo. Fino, ja.« Tudi zaradi tega stavka z nakupom tedenskih revij počakam na soboto, da jih kupim pri Rudiju.
To, kako pomembne so za Rudija stranke, vedo tudi prodajalci v njegovi neposredni soseščini pod Plečnikovi arkadami. Kar izredno lepo ponazarja zgodba, ki sem ji bila priča ob enem mojih sobotnih obiskov tržnice.V trenutku, ko sem šla mimo njegove stojnice, ga ni bilo na delovnem mestu. In ko sem se razgledovala naokrog, kje bi bil, je z drugega konca prihitel prodajalec medu in mi pojasnil, da je Rudi skočil v nasproti stoječo stavbo in da bo takoj prišel. Zakaj je to storil? Da ne bi prehitro odšla in bi Rudi ostal brez delčka prometa.
Ko se Rudi prikaže na vratih stavbe, mu prej omenjeni prodajalec glasno zavpije, naj pohiti, ker ga čaka stranka. In Rudi pride z lončkom dišeče kave in mi nasmejan pojasni, da mu kavo pripravijo uradnice, ki delajo v sosednji stavbi. In to mi ponovi vsaj trikrat, da ja ne bi preslišala. Kakšna hvaležnost in kakšno spoštovanje do teh gospa in do njihovega dela. Pravo nasprotje posploševanja in omalovaževanja ljudi v tako imenovanem javnem sektorju, ki smo mu pogosto priča danes.
Ne vem, zakaj sem bila ob tem kar malo presenečena. Ko pa se vedno znova izkaže, da za tovrstno pozornost in skrb do drugih ne potrebuješ ničesar drugega kot to, da si preprosto človek. In Rudi je človek. Skromen, a izjemno ponosen na svoje talente in pristno vesel, ko ga spomniš nanje. Ko sem mu omenila, da vem, kako lepo poje, je zažarel in začel mahati z rokami kot takrat, ko je bil še zborovodja. In ob tem je poudaril, da se prav zato še vedno pogosto sklanja in maha. In tudi piše zares lepo, kar se vidi iz njegova podpisa, s katerim je potrdil strinjanje z objavo te zgodbe. In ob tem, ko sem izrazila navdušenje nad njegovo lepo pisavo, sem se zopet nekaj novega naučila. Da je to v resnici dokumentna pisava, za katero do tistega trenutka še nisem slišala.
Zato ne spreglejmo posameznikov, kot je Rudi. V njih se skriva neizmerno bogastvo. Od njih se bomo naučili, kako izpolnjujoče je skromno življenje, brez neprestanega hitenja, pa vendar delovno, brez blišča, vpadljive zunanje podobe, velikih besed, ki jih pogosto niti sami ne razumemo. In spoznali bomo, kaj pomeni živeti temeljne človekove vrednote. Če si bomo vzeli samo nekaj minut in poklepetali. In seveda kupili kakšen časopis oziroma revijo.
Tatjana Kolenc, 7. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar