Z možem sva vsak dan hitela iz službe, a kosilo ob dvanajstih je bilo že dolgo misija nemogoče. Moja mama, stara čez devetdeset let, je sicer z veseljem pomagala, a je bilo kuhanje zanjo preveč naporno. Otroka sta bila premajhna, da bi karkoli prevzela. Iskala sem rešitev in kmalu sem jo našla; v bližnji šoli, v kateri so poučevali otroke s posebnimi potrebami, so pripravljali kosila. Hrana je bila domača in dobra, predvsem pa na dosegu roke.
Nekega posebej mrzlega dne, ko je temperatura padla globoko pod ledišče, sem se odpravila po kosilo. Stopala sem čez šolsko dvorišče, pod nogami pa so škripali zmrznjeni kristalčki snega. Ravno takrat so iz razreda pritekli otroci – majhni, razigrani, s kapami, ki so jim lezle na oči. Moj pogled je obstal na fantku. Bil je drobcen, z nekoliko predolgimi lasmi in kljub gneči sem ga takoj opazila. Njegove hlače so bile prekratke, obrabljene in na robovih že nekoliko razcefrane. Čeveljčki, ki so že skoraj razpadli, so imeli luknje, skozi katere so mu kukali bosi prsti. Na koži okoli gležnjev so se poznali rdeči obročki – sled mraza. Tudi bundica, ki jo je nosil, je bila stara in pretanka za takšno zimo, njegove rokice pa so bile rdeče kot paprika, ledene, brez rokavic.
Zaskelelo me je pri srcu. Pri mojih fantih bi takrat že težko kaj našla, saj sta bila prevelika. A vedela sem, da ne morem spregledati stiske tega fantka. Naslednji dan v službi sem zgodbo povedala sodelavkama Boži Černec in Renati Klančnik. Obe sta z veseljem obljubili pomoč in že naslednje jutro sta bili na moji mizi dve veliki vreči z debelimi hlačami, toplimi puloverji, škornji, rokavicami, bundico, kapami in celo s toplimi hlačnimi nogavicami. Vse je bilo lepo ohranjeno, skoraj novo.
Tisti dan fantka ni bilo v šolo. Njegovo učiteljico sem poznala, saj sva bili obe iz istega kraja. Povedala mi je, da so v šoli že nekajkrat skušali pomagati, a je bila družina v težkem položaju. Starša sta bila brez zaposlitve in večkrat pod vplivom alkohola. Tega ni rekla z obtožujočim tonom, le z žalostjo v očeh. Dala mi je njihov naslov.
Popoldne sem se odpravila tja. Hiša je bila dotrajana, okna umazana, pred vrati pa kup praznih steklenic. Ko sem potrkala, mi je odprla mati. Bila je hladna in nezaupljiva. Rekla je, da fantka ni doma, a se nisem dala. Razložila sem, da imam nekaj stvari zanj. Njene oči so se zožale, nato pa je vprašala: »Ste s centra za socialno delo?« Ko sem odgovorila, da ne, sem zaznala spremembo v tonu njenega glasu. Postala je mehkejša in nekoliko prijaznejša. Poklicala je sina.
Ko je fant prišel do vrat, so se mu zasvetile oči. Ko sem začela iz vrečk jemati oblačila, jih je sproti prijemal v roke, jih gledal, vonjal, pomerjal. Tisti mali obraz je kar sijal. V tistem trenutku sem vedela, da je bilo vredno.
Ko sem se vračala domov, sem kljub ledenemu mrazu čutila toplino. Kot bi se mi velik, težek kamen odvalil od srca. Morda res ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo en trenutek v življenju nekoga drugega.
Justina Strašek, 30. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)