Leto 1956 ni bilo lahko leto, a nekatere trenutke od takrat bom nosila v srcu do konca življenja. Pri naši hiši je bilo pet otrok. Živeli smo skromno, a povezano.

Oče je bil edini, ki je hodil v službo, mama pa je vsak dan garala – najprej doma na njivah, potem pa še pri sosedih in kmetih v vasi, ki so jo najemali za dnino. Delo je bilo težko, a mama ni nikoli potožila. Otroci smo se tako že od malega naučili, da je vsak prispevek pomemben, pa čeprav je še tako majhen.

Tistega poletja sem bila stara šest let, moja starejša sestra Marjana pa trinajst. Bila je tiha in mirna deklica, ki pa je bila vedno pripravljena pomagati. Nekega dne je dobila idejo, da bi skupaj nabirali polže s hišicami, saj so jih takrat začeli odkupovati za nekaj dinarjev na kilogram. Sprva sem mislila, da je to igra, a kmalu sem razumela, da gre za resno delo. Skupaj sva hodili po gozdičkih in travnikih, po rosnih jarkih in senčnih robovih njiv, kjer so se skrivali ti drobni in počasni prebivalci narave.

Marjana jih je znala najti neverjetno hitro. Njena košara se je polnila trikrat hitreje kot moja. Jaz sem jih pogosto iskala z otroškim navdušenjem, vmes pa občudovala rože, metulje in oblake. Bila sem počasna, a vztrajna. Ob koncu dneva, ko sva utrujeni in blatni prišli domov, sem ponosno gledala v svoj skromen izkupiček. Zaslužila sem nekaj malega, Marjana pa precej več, a za obe je bil to denar, ki sva ga prislužili sami; s trudom in znojem.

Ko sva zadnjikrat prodali vse, kar sva nabrali, me je sestra vprašala: »Kaj bi si želela kupiti za svoj denar?« Pogledala sem jo in malo v zadregi rekla: »Prvo berilo … In punčko.« Nato sem hitro dodala: »Ampak nimam dovolj.« 

Marjana ni rekla ničesar. Samo pokimala je s tistim svojim resnim obrazom, ki nikoli ni izdajal veliko čustev. Odpravili sva se domov in mislila sem, da je zgodba s tem zaključena. 

Naslednje jutro pa me je na pragu čakalo presenečenje. Tam je ležala punčka – prava, lepa, s pisanim krilcem, ob njej pa knjiga z naslovom Prva čitanka. Srce mi je skoraj skočilo iz prsi. Stala sem kot vkopana; z odprtimi usti in iskricami v očeh. Marjana je tiho stala za menoj in opazovala moj odziv.

»Ampak … To … Kako?« sem uspela izdaviti.

»Zdaj se boš lahko učila brati,« je rekla in me pobožala po laseh. »Naslednje leto boš šla v šolo. Pomembno je, da si pripravljena.«

Nisem mogla verjeti. Marjana je skoraj ves denar, ki ga je zaslužila, porabila za to, da je meni kupila, kar sem si želela. Niti za hip ni pomislila nase. Tisto poletje sem se naučila več kot samo iskati polže. Spoznala sem, kaj pomeni nesebična ljubezen, kaj pomeni imeti nekoga, ki ti da vse, kar ima, samo zato, da se lahko tebi izpolnijo sanje.

To berilo sem še leta hranila kot zaklad. In punčka? Bila je moja najbolj dragocena igrača. Marjana mi je tistega dne podarila več kot darilo – podarila mi je občutek, da sem vredna, da me ima nekdo rad in da nikoli ne bom sama.

                                                                 Justina Strašek, 28. 4. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina