Tudi jaz sem sanjala — o domu, ki bi bil zares moj, o stenah, ki bi šepetale zgodbe moje družine.
Ponudila se je enkratna priložnost: odkup družbenega stanovanja, kjer sva z možem in najinima otrokoma živela že kar nekaj časa. A te sanje so imela ceno. Denar za polog, ki ga midva, ki sva bila ujeta med prahom prenove stare domačije in skrbjo za jutri, nisva imela. Prenavljala sva staro hišo mojih staršev. Vsak tolar je bil skrbno odmerjen za omet, nova okna, streho … Prihrankov za polog nisva imela. V obupu sem se obrnila na moje najbližje; na sestri in brata. Prošnja je bila težka, a njihovi odgovori še težji. Nihče mi ni mogel pomagati. Razumela sem, a v srcu me je stiskalo. Vedela sem, da, če zamudim to priložnost, nove morda nikoli več ne bo.
Čutila sem, kako se priložnost kot balon, napolnjen s sanjami, počasi oddaljuje od mojega dosega.
V dneh, ko je bilo najtežje, je življenje samo poslalo rešilno bilko. Prijateljica Marica Mramor, ki je znala žalost razbrati z obraza, me je ustavila na poti. »Kaj ti teži dušo?« je vprašala. Ko sem izlila svojo zgodbo, ni bilo obsojanja, ni bilo pomilovanja. Bilo je samo toplo, brezpogojno razumevanje.
»Ne bodi žalostna,« je rekla in njen glas je bil kot spomladanski vetrič. »Jaz ti bom posodila denar.«
Njene besede so bile kot nit, ki me je, tik preden bi padla, nežno ovila in potegnila nazaj. Brez vprašanj, brez pogodbe – samo srce, ki je zaupalo mojemu srcu.
Vprašujoče sem jo pogledala, če je to res ali morda sanjam.
»Ja, res,« je odgovorila. »Pridi popoldne k meni!«
Odšla sem k njej. Kakor običajno mi je skuhala kavo in me postregla s piškoti. Na mizo mi je naštela celoten znesek pologa za nakup mojega stanovanja. Že naslednji dan sem ga plačala in podpisala kupoprodajno pogodbo.
Z Maričino pomočjo sem lahko kupila stanovanje, ki sem ga kasneje podarila svojemu starejšemu sinu. Dom, ki je postal zavetje za sanje, za smeh, za življenje. Kasneje sem ji vrnila vsak tolar, a dolg, ki ga čutim v srcu, ni nikoli izginil. To je dolg hvaležnosti, ki presega besede. Poslej sem vsakič, ko sem vstopila v stanovanje, pomislila na Marico in na tisto veličastno dejanje prijateljstva, ki mi je spremenilo življenje.
Še danes, ko veter nežno premika zavese mojega doma, se spomnim tistega trenutka. In vem — prava prijateljstva so kot nit, ki je ne pretrga niti najmočnejša nevihta.
Justina Strašek, 27. 4. 2025