A tisto, kar je hiši dajalo srce, ni bilo v njeni notranjosti, bilo je za hišo – vrt. To ni bil le prostor z rastlinami, temveč svet zase. Pobeg v naravo, v nove dimenzije, stran od ponorelega sveta.
Babi je vrtu vedno rekla naš. Ne zato, ker bi ta pripadal družini, ampak zato, ker je vanj vložila sebe. Vsaka bilka je poznala njene prste, vsaka brazda njene misli. Njene roke niso bile nežne, bile pa so tople. Učile so o previdnosti, potrpljenju in skromnosti. »Zemlja sliši, kaj ji govoriš,« je rekla, ko je zjutraj brez besed pokleknila k prvi gredici.
K njej sva hodila jaz in mlajši sosed. Najprej le iz radovednosti, nato s čedalje večjim spoštovanjem. Na vrtu ni bilo prostora za lenobo ali kaprice. Tla si moral najprej poznati, da si jih lahko razumel. Poletje ni prinašalo počitka, ampak zalivanje, odstranjevanje plevela, pobiranje. Vse z nekakšno tiho milino, ki je babici ni nikoli zmanjkalo.
Ko smo neko jesen pobirali krompir, se je razbesnela nevihta. Otroci smo se hoteli skriti pod nadstrešek, babi pa je ostala med vrstami; umazana, premočena, a mirna. »Krompirja se ne pušča v zemlji, ko te kliče,« je rekla in mi smo jo razumeli. Ne zato, ker bi morali, ampak zato, ker smo čutili, da ima prav. Naučila naju je, da je vsako, še tako majhno delo vredno spoštovanja.
V kuhinji je znala iz dveh sestavin narediti kosilo, ki je dišalo po otroštvu. Ni bilo bogato, bilo pa je domače. Zeleni fižol z vrta, krompir, ki smo ga sami pobrali, in nekaj kapljic olja – vse, kar sta potrebovala telo in srce. Pri njej si se najedel, še preden si sedel za mizo. S toplino.
Vrt je bil podaljšek doma. Tudi tam so veljala pravila. Ničesar se ni zavrglo, nič ni bilo samoumevno. Voda se je zbirala v sodu, kompost niso bili odpadki, temveč novo življenje. »Če spoštuješ vrt, te bo ta nahranil, tudi ko te življenje ne bo,« je rekla nekoč, ko sem se kot najstnica pritoževala nad šolo in ljudmi. Takrat še nisem razumela njenih besed, danes pa vem, kaj je hotela povedati.
Danes babi ni več, vrt pa še živi. Morda ne v popolnosti kot včasih, a v meni, v mojem odnosu do zemlje in do ljudi živi naprej. Ko zgrabim motiko, je tako, kot bi prijela njo za roko. In ko se sklonim nad na novo posajeno solato, nekaj v meni utihne. Tako kot pri njej – zavedanje, da si del sveta, ki ga ne moreš kupiti, lahko ga le čuvaš.
Med vrtovi, ki so bili oskrbovani s trudom in ne z umetnimi sredstvi, me je babi (na)učila, kaj pomeni spoštovati. Ne z besedami, ampak z dejanji – z vsako sadiko, ki jo je položila v zemljo, z vsako jesenjo, ko je skrbno shranila pridelek, in z vsakim pogledom, ki je govoril: »Tako se dela, ko ti ni vseeno.« Spoštovanje ni zgolj vrednota, je dediščina. In tista, ki raste iz zemlje, ostane. V ljudeh, hiši in v kraju, ki mu praviš dom.
Zala Krupljan, 20. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar