To je bila ulica, kjer se je življenje odvijalo v počasnejšem, človeku bolj prijaznem ritmu – kjer so se otroci igrali zunaj do poznega večera, kjer je dišalo po pečenem krompirju in kjer so se sosedje še znali zares pogovarjati.
Na tej ulici ni bilo nikogar, ki bi bil povsem sam. Drug k drugemu smo hodili na obiske, na piknike ali pa smo zgolj skupaj posedali na terasah, izmenjevali zgodbe, novice in domače piškote. Ulica je bila svet zase – majhna, a polna src.
Naš sosed, gospod Milan Frangež, je bil najstarejši stanovalec ulice. Med nama je bilo natanko 70 let razlike. On je bil še pokončen gospod z modrimi očmi in počasno, dostojanstveno hojo, jaz pa deklica z razmršenimi lasmi in večnim nasmehom. Pa vendar naju je nekaj povezovalo. Najina rojstna dneva sta bila na isti dan – 28. junija. Vsako leto, ko se je poletje razbohotilo in so dnevi postali žgoči, polni obljub o morju, pesku in sladoledu, sva si voščila za rojstni dan. Vedno. In vedno sva si podarila drobni darilci.
Meni je gospod Milan običajno prinesel nekaj preprostega, a skrbno izbranega – stari broš, leseno srce, knjigo iz zbirke Kuža Piki ali pa voščilnico, skrbno popisano s toplimi besedami. Ni bil človek velikih besed, a znal je povedati tisto bistveno. V zameno sem mu jaz risala risbice, mu skupaj s svojo mamo spekla piškote ali napisala pismo zanj. Ko sem bila mlajša, seveda s pomočjo nekoga drugega. Spomnim se, kako se je nasmehnil, ko sem mu enkrat napisala: »Vi ste kot stari hrast – močan in moder.«
Najin odnos ni bil le lepa navada, bil je tudi šola življenja. Gospod Milan me je naučil spoštovanja. Naučil me je, da starost ni nekaj, česar se bojimo, ampak nekaj, kar objamemo. Pokazal mi je, kako pomembno je, da si vzamemo čas drug za drugega. Da spoštujemo modrost, ki jo prinesejo leta, in da se tudi starejši znajo veseliti – a na svoj tišji, bolj umirjen način.
Ko je gospod Milan umrl, sem bila že odrasla. A vsako leto 28. junija še vedno pomislim nanj. In nekje globoko v sebi začutim, kot da mi tudi tokrat vošči – in jaz njemu.
Danes, ko živimo v svetu, v katerem so odnosi prevečkrat površinski in čas prehitro beži, bi si želela, da bi vsak otrok imel svojega gospoda Milana. Nekoga, ki mu pokaže, da spoštovanje ni nekaj, kar učijo knjige, ampak nekaj, kar se živi. Odraža se v drobnih pozornostih, v odprtih vratih doma in srca, v darilcu sredi poletne vročine.
In čeprav se je tista ulica z leti spremenila in ne stanujem več tam, v meni še vedno živi. Z vsemi terasami, pikniki, glasnim smehom in z modrimi očmi nekega gospoda, ki mi je dal veliko več kot le darilce – dal mi je vrednoto, ki jo bom vedno nosila s sabo. Pravimo ji spoštovanje.
Zala Krupljan, 11. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar