Z veseljem jo delim z vami. To je zgodba moje mami. Zgodba o tem, kako se ji je uresničila neizmerna želja po materinstvu. In zato malo tudi moja zgodba. Morda malo posebna. Sem namreč srečno posvojen otrok. In v naših krajih so se zaradi kar treh posvojitev štirih deklic ter po zaslugi znanega ravnatelja naše osnovne šole Lada Smrekarja predsodki glede posvojenih otrok precej zmanjšali.
Kajti ljudje o stvareh, ki so jim tuje, radi razmišljajo negativno. In je prav in zelo potrebno, da nekdo, ki iz izkušnje pozna resnico, o takih stvareh spregovori in tako razbija neutemeljene domneve. Ena teh resnic je: jaz imam mamo IN roditeljico. Dve različni osebi. Zakaj? Z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo rečem tisti, ki me je nosila devet mesecev v telesu, mi dala življenje in možnost biti brezpogojno ljubljena, preprosto roditeljica. Naziv „mama“ pa moje srce hrani le za Njo, ki me je objemala, ljubkovala, prebedela noči ob meni, mi brisala nos in ritko, me učila prvih korakov, odnosa do sebe, do sveta … Tisto, v katere očeh sem bila najlepše dekle in najdragocenejše darilo življenja. Mojo MAMI.
Drugi so jo večinoma poznali kot Jorgatovo Betko. Visokoraslo, močno, vedno nasmejano žensko iskrivega duha. Vsi so vedeli, da je duhovita, energična. Med sosedi je bila priljubljena. Delovna, vedno vedra, učinkovita, vedno pripravljena na hec, na to, da na hitro skuha vsakemu kavico, naravno inteligentna, topla ženska rjavih oči, mehkega nasmeha, kratkih rjavih skodranih las. Rada in lepo je pela. Vedno pri delu, na glas, da se jo je slišalo k sosedovim. Ati je imel mami res rad in ji je to na svoj zadržani način znal pokazati. Mami zadržanosti ni poznala, kar je nosila v srcu, so usta govorila
… ali pela. In skupaj sta prehodila težko pot do tako želenega starševstva. Leta so jima tekla ob atijevi službi šoferja tovornjaka in delu na manjši kmetiji v lepi vasi Dolnja Prekopa. Zaradi službe je France prihajal domov šele zvečer, utrujen, a zadovoljen. Kot vsak, ki pošteno in dobro opravi svoje delo. Zato je delo na kmetiji v glavnem ležalo na Betkinih ramenih. Opravljala ga je z veseljem in veliko pridnostjo. A kljub vedrini srca in vsej ljubezni, ki sta jo v trdem kmečkem okolju premogla drug do drugega, jima je nekaj zelo manjkalo … In tako je nekega dne, po petnajstih letih muk zdravljenja neplodnosti, tudi na ljubljanski Center za socialno delo naslovila pismo, iz katerega je vela velika želja po otroku. Tako sta se usodi Betke in Franceta nekega pomladnega dne leta 1974 za vedno prepletli z mojo. In kmalu po tem, ko se je enajstega julija v ljubljanski porodnišnici rodila „deklica brez imena“, nameščena kot kandidatka za posvojitev v Dečji dom (danes Materinski dom), je poštar na Dolnjo Prekopo številka 10 prinesel pismo … In ko je soseda sporočila: »Betka, poštar je prišel, neko pismo ima zate, iz Ljubljane!«, je ta odvrgla motiko in skokoma stekla z njive. Mislim, da je v srcu vedela, kaj je napisano v pismu, ki ga je čakala dolgih petnajst let. Verjetno sem bila po dolžnosti, tako kot drugi otroci v Dečjem domu, previta in nahranjena. Toda ne vem, če je katera od medicinskih sester štela za svojo službeno dolžnost, da bi nas, ptičke brez gnezda, kar tako za minutko vzela v naročje, objela, pobožala … A z dnem, ko sem bila določena za posvojitev, se je zame to spremenilo. Mami je dvakrat na teden kljub obilici dela sedla na avtobus, saj avtov ni bilo kot listja in trave pri hiši kot danes, in se dve uri vozila v sto kilometrov oddaljeno prestolnico, da bi me za pol ure vzela v naročje. Ja, pol dneva vožnje je porabila za to, da je bila lahko eno uro z malo dojenčico, za katero niti ni vedela, ali jo bo sploh smela obdržati. Tako je prvi dan opazila, da nisem prav dobro negovana, saj sem imela kožo v
pregibih rok in nog in pod bradico, po vratku, vneto, površno obrisano. Kolikor je mogla in si upala, me je na hitro uredila. Takoj naslednjič, ko je prišla k meni, je sestram dala kavo, ki je v tistih časih veljala skoraj za zlato, s prošnjo, naj vendar malo bolje poskrbijo zame, z argumentom preprostega, globoko ljubečega srca:
»Al’ to je zdaj moj otrok!«
In res sem bila od tedaj naprej ob vsakem njenem obisku oblečena v čista oblačilca, umita, sveže previta. Koliko malih velikih stvari lahko naredi ljubeče srce, mar ne?
Tako sem prišla v njuno življenje. Tako sem dobila topel in ljubeč dom. Koliko vas, ki ste rojeni v družino, lahko reče tako kot jaz: bila sem zaželena in ljubljena, v atijevih očeh, v njegovi drži sem razbrala ponos in občudovanje, kot ga lahko izkaže le globoko ljubeč očka svoji hčeri. Koliko vas je, ki lahko iskreno rečete, da veste, da ste bili staršem darilo in radost?
P.s.: Moja ljuba mami je odšla v nebeški dom 15. maja 2009 ob 18:30, sledeč atiju, ki je to potovanje opravil pet tednov prej, 08.04.2009. Mož in otroka ju niso spoznali.
Franja Jorga Arnšek, 12. 02. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar