Ona je ženska, ki se rada druži s starejšimi ljudmi, ima spoštljiv odnos do drugih in ji je blizu medsosedska pomoč.
Ko se je v spominu vračala nazaj, je pričela govoriti: »K moji mami so prihajale ženske, vrtičkarice, ki so delale na vrtu v Radencih. Ko so se vračale, so jo prišle pogledat. Lepo mi je bilo pri srcu ob misli, da so se obiskovale in se imele rade. Res so se imele rade,« poudari.
»Na ušesa sem vlekla ter od njih dobila veliko izkušenj in znanj. Ena izmed njih je govorila o kuhanju, druga o vrtnarjenju, tretja o vzgoji otrok …«
V Radencih, kjer je živela Cvetka z družino, sta z upokojeno sosedo klepetali tudi do polnoči. »Ta soseda je bila zelo prijazna,« omeni. Ko je še hodila v službo, je velikokrat rekla: »Cvetka, danes ne kuhaj, bom jaz.« Skuhala je pašto na primorski način, ker je prihajala s tistih koncev. Spekla je tudi veliko palačink za celo družino; še za sina Borisa z ženo in za vnuka, ki so nekaj časa živeli pri nas. Stanovanje pod gasilskim domom, v katerem so živeli pred tem, jim je namreč pogorelo.
Takrat je bila njena mama večinoma v postelji, saj je doživela kap, Cvetka pa jo je oskrbovala. Moževa mama je bolehala za rakom, zato so se vsi preselili v Vučjo vas. Tri mesece je oskrbovala obe hkrati. Moževa mama je umrla, njena pa je živela še osem let. Do zadnjega je bila prisebna in dobre volje, je pa večinoma ležala, razen takrat, ko ji je Cvetka zmasirala hrbet. Če je bilo potrebno, tudi opolnoči. Še zdaj ne more spati, ker je bila navajena vstajati zaradi nje. Jo hraniti, umivati, masirati, se pogovarjati z njo. Jo v celoti oskrbovati.
V novem okolju, v Vučji vasi, ji je manjkalo druženja s starejšimi ljudmi. Na dan žena je pomislila: »Če bi bila zdaj v Radencih, bi odšla na obisk h kateri od sosed.« Eni od njih je namreč včasih pomagala pri kopanju vrta in sajenju. »Ji odnesla rožico, čokolado.« Sama namreč ni utegnila, saj se je, ko je prišla iz službe, ukvarjala s hčerkama.
Nato je pomislila; najstarejša na teh koncih je soseda Ana. Tudi ona si zasluži, da bi se ji posvetili. In na dan žena se je odpravila k njej. Že 13 let se zdaj že tradicionalno vsako leto na ta dan tam dobijo ženske. Kasneje se jim je priključila tudi soseda Irena, včasih pa je zraven tudi Anina hčerka Lea.
Ojunačila se je in začela za rojstni dan obiskovati tudi najstarejšega soseda Milana, ki praznuje na dan sv. Lucije, saj se je spomnila, da je imela tudi moževa mati to navado. Rekla je: »Mati je doma vzela glaž, si ga dala pod furtoh (predpasnik) in šla!
»Ko pri Ani in Milanu zlagajo drva, pomislim, da trenutno ne počnem nič takega … In se s samokolnico odpravim k njim, da bi jim pomagala.« Doda: »Le zakaj ne bi pomagali starejšim ljudem.« Tudi Irena včasih priskoči na pomoč. Medsosedsko pomoč, pozornost spoštljiv odnos in pripadnost okolju je v Cvetki moč čutiti ves čas.
Se je od mame naučila oz. od nje pobrala te lepe vrednote?
»Ko je bila mama stara dve leti, je izgubila očeta in mamo. Odraščala je pri dedku in babici, zato je bila navajena starejših ljudi.« Radostno in nasmejano reče: »Dobro se počutim in lepo mi je pri srcu med druženjem s starejšimi ljudmi.«
Zdaj že tri leta vsako nedeljo obišče sestrično, ki je njenih let in je oslepela pred desetimi leti. Njeni domači jo obiščejo med tednom, pripravijo zemljo na vrtu, posejejo in posadijo, vsa ostala dela pa opravlja sama. »Kaj vse dela …!« očarano reče. »Ko sem jo prvič obiskala, je s kanglo vode prišla dol po stopnicah iz četrtega nadstropja. Umivala je okna.«
Lea Lebar, 29. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar