Po dolgi zimi je bil v zraku spet vonj po zemlji in obljubi novega začetka. Pomislila sem, da bo kmalu čas, da pripravim cisterni za zbiranje deževnice. Voda, ki se s strehe zbira v teh velikih sodih, mi vsako leto pride še kako prav za zalivanje vrta. A letos sem se srečala z majhno zagato — cisterni sta stali nekoliko preblizu poti, po kateri sin običajno pelje s traktorčkom, da pokosi trato. Najlažje bi ju bilo premakniti zdaj, ko sta še prazni.
Spomnila sem se na soseda Franca Marguča. On je zanesljiv mož, nasmejan in vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Poklicala sem njegovo ženo Marjano in jo vprašala, ali bi Franc imel čas, da bi mi prestavil cisterni. Čez nekaj ur me je Marjana sama poklicala nazaj: »Si doma? Franc pride k tebi.« In res — nisem še dobro odložila telefona, že sta prišla; Franc in njun sin Jan. Sin se je sam ponudil, da gre zraven, ko je prišel iz službe. Z očetom sta se srečala na dvorišču. Mlad, čeden in lepo vzgojen mladenič. Vedno mi je rekel: »Če boste kaj potrebovali, me kar pokličite!« Pristopila sta z nasmehom na obrazu, kot bi se odpravljala na obisk, ne na delo.
A nista prišla praznih rok. Franc mi je podal vrečko. V njej so bili dišeča domača potica, kos klobase in nekaj lepih pomaranč. »To ti pošilja moja za pisanko,« je rekel Franc z nasmeškom. Dotaknilo se me je bolj, kot bi si mislila. Takšne pozornosti niso samoumevne. Včasih pridejo prav tako kot pomoč — ali še bolj.
Skupaj smo se lotili prestavitve cistern. Jaz sem ju le usmerjala, kam naj jo prestavita. Delo je hitro steklo, vsak je dodal svoj košček truda, pa vendar se je vse skupaj zdelo tako preprosto in prijetno, kot bi šlo za skupno opravilo prijateljev, ne za uslugo. Ko je bilo delo končano, sem ju vprašala, koliko sem dolžna. Kar odmahnila sta z roko. »Nič, nič. Samo na kavo pridi kdaj,« sta rekla z nasmehom, ki ni dopuščal pogajanj.
Ostala sem tam z darilom v rokah in s toplino v srcu. Hotela sem ju povabiti v hišo, da bi jima kaj postregla, vendar se jima je zelo mudilo. Jan se je moral odpočiti in naspati, ker je šel zvečer v službo. Rekla sta, da se bosta oglasila naslednjič. Gledala sem za njima, ko sta se odpravila proti domu, zadovoljna in sproščena. In pomislila sem — kako lepo je, ko imaš dobre sosede. Ne zaradi tega, kar ti dajo, ampak zaradi načina, kako to naredijo. Brez pričakovanj, z odprtim srcem. Včasih je dovolj že ena prestavljena cisterna, ena potica, ena ponujena kava, da se zavemo, da živimo v skupnosti, ki še ima dušo.
Včasih sreče ne iščeš daleč. Včasih jo najdeš tik čez ograjo.
Justina Strašek, 30. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar