Zdravniki niso dajali nobenega upanja. Bila mi je kot sestra, saj sva skupaj odraščali ter delili najlepše in najtežje trenutke. Zdaj pa … V prsih me je stisnilo, solze so se mi nabrale v očeh. Vem, da me bo vsak trenutek poklical njen mož, in tega klica sem se grozno bala.
Avto sem parkirala blizu trgovskega centra, tam, kjer je bil tudi bankomat. Mehaniku sem morala plačati za popravilo avtomobila, zato sem dvignila 700 evrov. Bankovce sem avtomatično vzela, a moje misli so bile povsem drugje. Počasi sem se odpravila proti trgovinam brez pravega cilja, ne da bi me zanimale izložbe, ki so se vrstile ob meni. Svet okoli mene je bil zamegljen, ljudje so zame postali kot sence.
Nenadoma sem začutila rahel dotik na rokavu. Trznila sem in se obrnila. Pred menoj je stala ženska mojih let prijaznega obraza. »Ste kaj pozabili?« je vprašala s toplino v glasu.
Zmedeno sem jo pogledala. »Ne vem …« sem zamomljala, saj sem bila popolnoma izgubljena v svojih mislih.
»Ste dvignili denar na bankomatu?«
Tedaj me je spreletelo. Hitro sem pograbila denarnico in jo odprla. Samo drobiž! Srce mi je padlo v pete, preplavila me je panika. Mrzlično sem začela brskati po torbici, čeprav sem vedela, da je vse zaman.
»Ne skrbite,« se je nasmehnila ženska in mi podala bankovce. »Pustili ste jih v reži bankomata. Ko sem to videla, sem takoj stekla za vami.«
Osupnila sem. Kdo danes še naredi nekaj takega? Hvaležnost mi je zalila oči. »Oh, ne vem, kako bi se vam zahvalila! Vsaj 50 evrov vam moram dati!« sem vztrajala.
Odločno je odkimala. »Ne, ne, saj sem tudi sama upokojenka tako kot vi. Denar nam ne pada z neba.«
»Vsaj na kavo vas lahko povabim,« sem ji ponudila, polna hvaležnosti.
»To pa z veseljem,« je rekla in skupaj sva sedli v bližnjo kavarno.
Pogovor je stekel, kot bi se poznali že leta. Povedala mi je, da prihaja iz Ruš in da čaka snaho, ki nakupuje. Tudi ona je že izgubila bližnjo osebo in razumela je mojo žalost. V toplini pogovora sem začutila olajšanje, ki ga pred tem že dolgo nisem.
Izmenjali sva si telefonski številki in povabili druga drugo na obisk. Tisti dan se je razblinila iluzija, da bo moja sestrična ozdravela, a obenem sem spoznala nekaj dragocenega – v trenutkih največje žalosti nam življenje pogosto podari najbolj nepričakovane in iskrene vezi.
Justina Strašek, 27. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar