Moja mlada družina je želela na tekaški maraton v Ljubljano in kot babica sem šla zraven, da v času, ko bosta starša tekla, popazim na vnuka. To mi je sicer vedno v veselje.
Ko smo na Prešernovem trgu oddali starša, smo se mi trije z vozičkom odpravili v park Tivoli. Še pred tem pa je moj sin svoje avtomobilske ključe odložil v žep vozička in ker se mi prostor ni zdel najbolj varen, sem jih pospravila v torbico, prav tako pa tudi v varstvo zaupani mobilni telefon. V Tivoliji sta se otroka razposajeno igrala, pravzaprav sta naravnost uživala. Pridružila sta se nam tudi žena in sinček znancev Makarovič, ker se je njegov očka prav tako udeležil maratona.
Moja mlada družina se po dogodku ni nameravala vrniti domov, na Goriško, pač pa so se odločili pot nadaljevati na Gorenjsko. Tako sem se odločila, da se bom domov vrnila z avtobusom, vendar mi je bilo ponujeno, da se lahko peljem z družino Makarovič, kar mi je bilo v veselje, saj so zelo prijetni mladi ljudje. In ne zgolj to; zelo razgledani so in od njih se vedno kaj novega naučim.
Ko smo odhajali, je sin iz moje torbice sicer vzel mobilni telefon, na ključe pa sem jaz v vsem direndaju pozabila, sin pa je bil prepričan, da so v otroškem vozičku. Mi smo krenili proti domu, sin pa z družino v Tivoli, saj je bil njegov avto parkiran ob železnici v Rožni dolini.
Med prijetnem razgovorom z Makarovičevimi smo se že približali Razdrtemu, ko sem v torbici brskala za nečim, s čimer bi njunemu sinčku popestrila vožnjo, ko zatipam avtomobilske ključe. Skoraj me je kap!
»Nič,« je mirno rekel šofer Kostja ob moji zaprepadenosti, »vrnili se bomo v Ljubljano!« Počutila sem se skrajno slabo, jezna sama nase in obenem nemočna.
Na srečo se je sinova družina takrat še zabavala v Tivoliju in se jim ni niti sanjalo, da pri sebi nimajo ključev. Vsaj stres jim je bil prihranjen. Dobili smo se pri avtu, oddali ključe in se ponovno odpeljali proti Novi Gorici.
Težko opišem, kakšne občutke sem takrat čutila do Kostje Makaroviča, sicer doktorja kemije; sram se je mešal z neizmerno hvaležnostjo. Mrzlično sem razmišljala, kako bi mu povrnila uslugo, njegov odgovor pa je bil: »Če si ljudje ne bi pomagali med seboj, ne bi bili več ljudje!« In ni želel niti slišati o tem, da bi mu na kakršenkoli način povrnila uslugo. Še zlasti me je peklilo, ker je moral njegov sinček Lev toliko dlje časa potrpeti v avtomobilskem sedežu.
Res, težko z besedami izrazim svojo globoko hvaležnost!
Darinka Kozinc
Slovenščina 
Italiano 
Magyar