Z vsakim dejanjem prijaznosti, ne glede na to, kako veliko je, se svet počasi spreminja na bolje.

Dobrote ne nosiš v rokah, ampak v srcu. In srce nikoli ne meri, koliko da.

Pregovor, da na mladih svet stoji, vendarle ni povsem iz trte zvit. Še zlasti na tistih, ki se odločijo, da bodo v svoje življenje med drugim vtkali vrednote poštenosti in čuta do soljudi.

V življenju vedno znova in znova dobivam potrditve, da naša država ni znana samo po svojih naravnih lepotah, ampak tudi po dobroti ljudi, ki živijo tukaj.

V življenju je tako kot pri kuhanju. Ne preskakuj korakov. Počasi se daleč pride. Ne gre za popolnost, gre za namen. S spoštovanjem, potrpljenjem in zaupanjem se stvari vedno povežejo.

Bodimo ljudje srca, in ne pohlepa. Bodi človek človeku.

Medsebojna pomoč, sočutje in razumevanje se ne kažejo le v velikih dejanjih, ampak tudi v majhnih trenutkih.

Skozi življensko (pre)izkušnjo je spoznala, da pripadnost ni nekaj, kar ti je dano z rojstvom ali z obiskom kraja, temveč nekaj, kar nosiš v sebi – ne glede na to, kje si.

Dobro se z dobrim vrača.
Kdor hitro da, dvakrat da.
Prav imajo. Vse se enkrat vrne.

Kako zelo moraš čutiti željo po osrečitvi nekoga drugega, da – ne le deliš, ampak podariš nekaj, kar v tvojem srcu zaseda posebno mesto. Samo zato, da bi pokazal, kako zelo ga imaš rad, kako zelo ga spoštuješ in ceniš. Nisi žalosten, ker tega več ne boš imel. Celo srečnejši si! Ker ti srce napolni nasmeh na obrazu prejemnika, njegova sreča!

Ne spreglejmo posameznikov, v katerih se skriva neizmerno bogastvo. Od njih se bomo naučili, kako izpolnjujoče je skromno življenje, brez neprestanega hitenja, pa vendar delovno, brez blišča, vpadljive zunanje podobe, velikih besed, ki jih pogosto niti sami ne razumemo. In spoznali bomo, kaj pomeni živeti temeljne človekove vrednote.

Najdragocenejša zapuščina je tista, ki je stkana iz ljubezni, vztrajnosti in nesebične pomoči soljudi.

Če se ozremo okoli sebe, po bloku, ulici, predmestju, mestu, trgovini … lahko vidimo dosti ljudi, ki si želijo, da bi v njihov svet vstopil sončni žarek: nasmeh, stisk roke, objem, kratek pogovor ali samo poslušanje. Vse, kar potrebujejo, je bližina nekoga, ob komer se počutijo del skupnosti.

Dejanja medsebojne pomoči niso redki primeri. Mnogo jih lahko najdemo v naši deželici na sončni strani Alp, pa tudi širše. In dokler je in bo tako, je zaskrbljenost odveč. Z veseljem in optimizmom lahko zremo v prihodnje dni!

Za tovrstno pozornost in skrb do drugih ne potrebuješ ničesar drugega kot to, da si preprosto človek.

Dobrota se vedno vrača. Kar daš od srca, se ti nekoč vrne v najlepši obliki.

Prijateljstvo, kolegialnost, spodbujanje, da si stojimo ob strani, da si pomagamo, ne glede na to, ali smo ali nismo skregani tisti dan; ali smo najboljši ali malo slabši prijatelji ali smo tisti dan pač nekaj vmes. Da smo solidarni, v pomoč, ko se nekdo znajde v težavah, če le lahko.

Moči dejanj se zavedamo, ko se sreča obrne k nam. Zmeraj se. Na način, ki ga razumejo le tisti, ki so zmožni dati. Povedati, pokazati, narediti.

Narava in ljudje, skupaj na enem planetu.

Vedno se lahko najde čas za dobro delo, čeprav mora vsak v dnevu postoriti marsikatero stvar.

Skozi življensko (pre)izkušnjo je spoznala, da pripadnost ni nekaj, kar ti je dano z rojstvom ali z obiskom kraja, temveč nekaj, kar nosiš v sebi – ne glede na to, kje si.

Dokler imamo to možnost, bomo vsakemu dali piti in jesti. Denar je denar, sočutje je pa sočutje. Ne da se vsega plačati.

Naj bo nekaj samoumevnega, da delamo dobro za druge. Da je to temelj, na katerem naš narod stoji. Lepo je videti, da imajo lepa dejanja še vedno pomembno vrednost na naših slovenskih tleh.

Delala sem že marsikaj. Služim svoj denar od svojega 18. leta in naučila sem se spoštovati ljudi, ki delajo svoje delo s srcem in dušo, čeprav so pogoji zelo slabi. Če se le da, si med seboj pomagajmo in svet bo veliko lepši.

Ljudje res rabimo veselje v svojem življenju – in predvsem znanje o tem, kako veselje videti v majhnih drobnih stvareh.

Hvala, ker nas opominjate, da pravo veselje ne pozna meja – ne starostnih, ne drugačnosti. Veselje je za vse.

Prijaznost do sebe prinaša notranji mir. In ko imamo ljudje enkrat notranji mir, je nemogoče, da ga karkoli poruši in da v svetu ne bi vladala mir in ljubezen.

Pozitiven pogled na svet prinaša čudeže. Naj vas ne bo strah življenja. Veselite se ga.

Smo dobrosrčen narod, ki se ne obrne stran ob stiski drugih.

Ni šlo zgolj za kraj, temveč za občutek, da pripadaš – ljudem, ki jih poznaš, deželi, ki te oblikuje, in kulturi, ki te obkroža.

Vsi bomo enkrat stari in pomoči potrebni. Če bi vsak lahko le malo večkrat obiskal svojo teto, strica, babico, dedka …, naj! Že samo hitra skodelica čaja in piškot ali dva – to lahko nekomu ogromno pomeni.

Ganjena. Hvaležna. Bogatejša za opomnik, kako malo je včasih treba. Bogatejša tudi za spoznanje, da svet ni samo črn, da človek še zna biti brat človeku, da je še zmeraj vredno zaupati … Da smo Slovenci dobri ljudje!

Srce naj bo polno sočutja in prijaznosti, vsak dan pa naredi svet okoli sebe lepši. Bodi vzor vsem, ki si prizadevajo za druge, ne glede na svoje lastne težave in omejitve.

Če sem lahko prijazen, zakaj ne bi bil?

Ne dajem zato, ker bi kdo prosil. Dajem, ker vem, kako je, ko nimaš. In ker mi je to v veselje. Nikoli nisi sam, dokler se imaš s kom usesti za mizo.

Vsak otrok se rodi s krili. Naša naloga je, da ga sprejmemo takšnega, kot je, najdemo stran obzorja, pravi veter, na katerega bo naslonil svoja krila in poletel v svet, s trdno vero vase, da zna in zmore leteti.

Ta zapis naj bo zahvala vsem, ki so kadarkoli nesebično priskočili na pomoč. Ki so dokazali, da tudi če je nebo polno oblakov, se nad njimi še vedno skriva sonce, ki bo zdaj zdaj posijalo.

Sreče ni moč kupiti, ni je moč najti med izložbenimi policami. Je vsem na očem, a je hkrati nevidna. Dobro dejanje naše srce zapolni, ko o vračilu nehamo razmišljati. Dobro se z dobrim vrača!

Največja umetnost prav v zmernosti. V ravnotežju med dajanjem in prejemanjem. V tem, da znaš biti – ne le za druge, ampak tudi zase.

Ohranimo vero, da naš svet polnijo pristni in dobrosrčni ljudje, iskreni in vredni zaupanja!

Ko sem odhajala, sem v srcu nosila občutek, da sem naredila nekaj prav. Morda me svet ne razume, morda me sodi po videzu, a jaz sem vedela, kdo sem. In to je bilo dovolj

Tudi v najtemnejših trenutkih vedno obstaja iskrenost, ki lahko preživi vse ovire in spremeni življenje.

Njena nesebičnost me je naučila, da v svetu, kjer so ovire neizogibne, vedno obstaja prostor za poštenost, za zaupanje in za resnično človeško toplino. In ta vez, ki temelji na iskrenosti, je tista, ki nas naredi res ljudi.

Danes sem pomagal jaz tebi, jutri boš morda ti komu drugemu. Tako gre to. Pomoč vedno najde pot naprej.

Ni pomembno, kako velika je pomoč – včasih je dovolj že prisotnost nekoga, ki te ne pusti samega v težkih trenutkih.

Povezanost. Človečnost. In nevidna nit, ki med neznanci nastane v trenutkih resnične, iskrene pomoči.

Vsak si zasluži priložnost, da znova vstane, da znova zaživi in da znova pleše skozi življenje.