K nama sem povabila muzikanta Aleša, ki nama je igral že na poroki. Moj mož je zelo navdušen nad harmoniko. Že od nekdaj je njegova tiha želja bila igrati na diatonično harmoniko. Tako sem ga prijavila na preizkus nadarjenosti, ki je potekal na Glasbeni šoli Nazarje. Izpit je uspešno opravil in začel z učenjem tega njemu ljubega inštrumenta. Pouk je potekal ob petkih popoldne.
Jaz sem v osnovni šoli igrala klavir. Zaključila sem tudi dva razreda srednje glasbene šole v Velenju. Moj zdaj že pokojni oče si je želel, da bi igrala klavirsko harmoniko, ki smo jo imeli doma, vendar sem se temu takrat uprla, saj je bil v tistih časih klavir bolj moderen, igranje nanj pa ni bilo tako težko kot igranje na harmoniko. Tako je oče vzel kredit in mi kupil pianino, ki sem ga nekaj let kasneje zamenjala za casio električni klavir. Slednjega sem pred kratkim poklonila nečakinji, ki jo veseli igranje klavirja in zelo lepo poje.
Mož je s prve ure učenja harmonike prinesel note. In sicer za otroško pesmico Kuža pazi. Razložil mi je, kdaj gre meh noter in kdaj ven ter kam postaviti levo in desno roko. Zelo se je trudil upoštevati učiteljeve napotke. Tako sem mu predlagala, da poskusim tudi jaz. »Saj ne more biti tako težko,« sem mu rekla in zaigrala. Nad igranjem sem bila tako navdušena, da sem se čez en teden tudi jaz vpisala k istemu učitelju. Teoretični del so mi priznali, saj sem glasbeno šolo obiskovala že v otroških letih.
Mogoče bi lahko tudi jaz postala glasbenica – nikoli se ne ve, vendar mi je ponagajala težka bolezen. Ta mi je vzela veselje, radost, moč, pogum. Lahko rečem, da tri desetletja nisem živela, ampak sem samo obstajala.
V zgodnjih najstniških letih sem zbolela za hudo obliko depresije. Dobesedno sem obležala. Nisem imela teka, niti nisem mogla poskrbeti za osnovno higieno. Za moje starše je bilo to zelo težko obdobje. Nista vedela, kako to, da sem iz vesele in nasmejane deklice čez noč postala občutljiva, introvertirana oseba, ki se je izogibala družbi vrstnikov in se zatekala v svoj svet.
Ustrezne pomoči sem bila deležna po desetih letih v ljubljanski bolnišnici na mladinskem oddelku. Takrat se je začelo moje medikamentozno zdravljenje, ki traja še danes. Imam ustrezno terapijo, vendar mi brez pomoči bližnjih, prijateljev, sodelavcev in dela na sebi ne bi uspelo.
Glasba me je zopet našla. In jaz sem našla glasbo. Ko igram na diatonično harmoniko, občutim radost in veselje. Končno se spet počutim živo.
Hvala mojemu mentorju Tomažu Gučku, ki me je navdušil nad tem ljudskim inštrumentom.
V meni je zaznal potencial, željo po znanju in pripravljenost vaditi. Nikoli ne zamujam na vaje. Za sabo imam že tri šolske in dva javna nastopa na prireditvah. Igram tudi na družinskih praznovanjih, zraven pa tudi veselo zapojem. Vesela sem, ker lahko z igranjem harmonike in petjem razveseljujem ljudi. Nedavno sem ugotovila, da imam tudi danost stopiti v stik s publiko.
Učitelj Tomaž ni le učitelj harmonike, ampak je tudi učitelj življenja, pozitivne naravnanosti, poguma in veselja. Hvala prof. Tomažu Gučku, ki ni obupal nad mano. Pokazal mi je luč na koncu tunela.
Eva Pavlič
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)