Dobrodušen, iskriv, mehak, vsesplošno razgledan in družbeno zelo angažiran Bistričan je vedno pritegnil mojo pozornost, saj je o vsaki še tako majhni stvari ali dogodku znal pripovedovati z navdušenjem in strastjo. Bil je mojster zgodb. Če so dišale po naftalinu, jih je poškropil z rožno vodo, s čimer jim je dodal svežino. Čeprav je bilo med nama dvajset let razlike, nama nikoli ni zmanjkalo skupnih tem. Še posebej rada sva se pogovarjala o ohranjanju kulturne dediščine. Občina Ilirska Bistrica je Vojku podelila naziv častnega občana.
Pred kratkim sem v družinskem albumu naletela na fotografijo, na kateri je občinski nagrajenec slikan z nekaterimi premskimi osnovnošolci v spominski sobi Dragotina Ketteja na Premu, kjer se je ta rodil. V spominu sem se vrnila v leta, ko so moji otroci obiskovali Osnovno šolo Dragotina Ketteja, kjer je Vojko učil.
Vsako leto 19. januarja, na rojstni dan premskega pesnika, je zbral nekaj otrok s Prema in okolice, s katerimi se je okrog dveh popoldne odpravil v nekdanjo premsko ljudsko šolo, v pesnikov rojstni kraj, kjer so se s prebiranjem Kettejevih del poklonili spominu na tega pomembnega slovenskega literata.
Šolarji so se dogodka vedno zelo veselili, saj jih je učitelj za sodelovanje nagradil s čokoladico z okusom po skrivnostnih pesnikovih besedah, zaupanju in upanju. V ustih se je ta topila vse do naslednjega poetovega rojstnega dne, ko je njihove brbončice prevzel nov, zrelejši okus.
Še danes se vsi, ki so sodelovali na teh mini kulturnih utripih, do potankosti spomnijo vsega, kar se je dogajalo v tisti skrivnosti polni mrzli sobi, ki jo je prežemal vonj po vlagi. Ko je organizator dogodka na okensko polico ob klavirju Filipa Keteja, Dragotinovega očeta, položil šopek rezanega cvetja, pa je sobo preplavil vonj po slovesnem srečanju med navdušenim, tankočutnim in zrelim ljubiteljem in skrbnikom kulturne dediščine ter nežnimi, radovednimi in zaupljivimi otroškimi dušami.
Vojko je znal nagovoriti in navdušiti razigrano mladost ter jo podpreti. Dovolil ji je, da se je naslonila na njegovo izkušenost, ter ji pomagal rasti v smeri zavedanja, kako pomembna je naša dediščina oziroma kultura. Z navdušenjem se je posvečal našemu premskemu poetu in mu dal veljavo, kjerkoli se je ponudila priložnost za to. Tako je navduševal tako mlade kot nekoliko manj mlade. Med slednjimi sem bila tudi jaz.
Na osnovno šolo, kjer sem učila, je na začetku vsakega šolskega leta v imenu lokalnega planinskega društva, katerega dolgoletni predsednik je bil, poslal razglednico s kakšnim zanimivim motivom naše občine ter zaželel učiteljem in učencem uspešno šolsko leto. Ko je izšla kakšna priložnostna znamka, povezana z znanimi Premci, in je bil ob tem izdelan še priložnostni žig, sta si slednja delala družbo na razglednici, ki je bila poslana na moj naslov.
Ko kot turistična vodnica na spletu ali v pisnih virih iščem podatke o preteklih dogodkih v občini Ilirska Bistrica, je med avtorji člankov praviloma navedeno Vojkovo ime; pa naj gre za premske turistične znamenitosti, partizanstvo v naših krajih, filatelijo, numizmatiko, planinstvo, šolstvo ali kaj drugega. Neverjetna zapuščina! S tem zapisom se ji globoko priklanjam.
Jerica Strle
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)