A potrebujem gibanje. Zato vseeno izberem pot, nataknem si slušalke, izberem svojo glasbo, saj veš – tisto, ki me dvigne in prikliče nasmeh na moj obraz. In grem. Rožnik je vedno ljubek prostor mirne oaze zelenja sredi ljubljanske megle, večnega brnenja in hitenja. Ko tako hodim po poti, zagledam pred seboj drevo. Tisto malo jelko, ki je tako romantično čakala na sneg, da jo, edino okrašeno sredi gozda, spremeni v pravljično princesko. A danes je pod njo škatla. ŠKATLA VESELJA, piše.
Mislim si: »Kako izjemno lepo! Res prijazno od tistega, ki se je spomnil in takšno škatlo postavil tja pod drevo.« Solze mi kar silijo na oči, ko se približam. Na škatli je podpisana deklica. Seveda, ta deklica ima starše. Super starše, vidim. Ampak ali ni zanimivo, kako otroci premorejo to silno ljubezen in podarjanje lepega (pa naj bodo to njihovi srčni nasmehi, iskrene besede ali takšne škatle) brez želje ali pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno. »Ljudje res rabimo veselje v svojem življenju – in predvsem znanje o tem, kako veselje videti v majhnih drobnih stvareh,« si mislim in nadaljujem svojo pot.
Pred leti sem ustanovila skupino na Vibru, kamor pošiljam lepe misli, pozitivne spodbude ali pa delim svoje znanje o raznih stvareh. Kar tako, brez kakšnega posebnega cilja. Namen je polepšati dneve tistim, ki so v skupini, in jih spomniti na vse lepo, kar nas obdaja.
In ko tako hodim naprej, razmišljam, kako bom danes zopet lahko kaj lepega napisala. Morda kaj povezanega z veseljem. Čeprav je še tik pred tem drevesom v meni plapolala jeza. Jeza, ker se ne počutim videne, slišane in cenjene. Kako moj trud ni ustrezno nagrajen. Kako sem vsa leta dajala preko sebe in vse, kar sem dobila nazaj, je bila izgorelost. Popoln fizični lock down.
In s tem v mislih hodim naprej. Pomirjena na nek način (četudi me krivica še vedno pogreje), a »zdaj zares znam dati tudi sebi«, si rečem v mislih, ponosna na vso prehojeno pot. A čakaj trenutek! Ali res znam dati tudi sebi?
Medtem ko sem hodila naprej in razmišljala o tem, kako bom dala drugim, sem zopet skoraj pozabila nase. Zato se ustavim. Ne odvrne me niti vprašujoč pogled mimoidočega gospoda, ki se zaradi mojega sunkovitega ustavljanja skoraj zaleti vame. In vrnem se nazaj do škatle. Zelo dobro vem, da moram vse to, kar dajem drugim, najprej dati tudi sebi, a preprosto pogosto še vedno pozabim na to.
In škatla mi je postregla s točno tistim, kar mi je bilo namenjeno. Na sporočilu, ki sem ga izvlekla iz škatle, je pisalo: »Bodi prijazen kljub tuji podlosti/nesramnosti.« Ja, res je, dogajale so se in dogajajo se krivice. Tudi današnji dan se je začel tako, da sem se morala zopet boriti z občutki tega, da moj trud ni ustrezno nagrajen. Skoraj sem se potopila v občutke jeze in žalosti, potlačila vse skupaj v malo škatlico znotraj svojega srca in šla dalje. A ta dogodek, s sporočilom vred, mi je dal misliti.
Velikokrat pozabimo, do koga moramo biti na prvem mestu prijazni. Kako lahko pričakujemo zmernost od drugih, pa naj bo to pri uporabi spletnih omrežij, konzumiranju hrane, količini dela ali česarkoli že, če nismo zmerni niti v tem, da vsaj enako, kar dajemo drugim, damo tudi sebi? Kaj šele v tem, da si damo enako dobrega in ne zgolj slabo in kritike. Velikokrat prijaznost razumemo le kot nekaj tistega, kar dajemo drugim.
Slovenci z veseljem odpremo vrata svojega doma, jedače in pijače je vedno dovolj za vse in pomoč sosedu je, vidim v mestu in na vasi, še vedno cenjena vrednota. A kolikokrat smo zares prijazni do sebe? Do svojih občutkov, želja in potreb?
Vse to, kar bi dali ali dajemo drugim, lahko damo tudi sebi. Ne le da je to prijazno do nas samih in posledično tudi do drugih, saj lahko nalivamo le iz polnega kozarca. S prijaznostjo do sebe izgine tudi vse tisto, kar neti vojne, nemire in prepire. Vsa tista turobnost, jeza in potlačena čustva. Potem dejansko ne potrebujemo zunanjih potrditev in dokazov, pa naj si bo to uspeh, bogastvo, priznanje ali karkoli že je zunaj nas.
Prijaznost do sebe prinaša notranji mir. In ko imamo ljudje enkrat notranji mir, je nemogoče, da ga karkoli poruši in da v svetu ne bi vladala mir in ljubezen.
Irena Makivić, 15. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar