Ta posebna gospa, ki bo vsak čas dopolnila okroglih 90 let, je doma v vasi Ropoča v Prekmurju. Že celo življenje živi na hribčku ob gozdu.
Z mamo Dragico sediva za kuhinjsko mizo in se pogovarjava, medtem ko čakava na njen prihod. »Že odkar sem se priženila na to kmetijo, se družimo, si pomagamo med seboj in se lepo razumemo. Kristina je že kot otrok hodila sem, da si je prislužila kakšen priboljšek, oblačilo ali kaj podobnega. Vedno, ko smo na kmetiji potrebovali pomoč, smo se lahko zanesli nanjo, kajti vedno je bila pripravljena pomagati,« mi z izrazom hvaležnosti razlaga mama.
V tistem trenutku nekdo potrka na vrata in ob glasnem »dober dan« sva z mamo takoj ugotovili, da je to naša soseda. S strumnim in za svojih 90 let zavidljivo hitrim korakom je stopila do naju in prisedla k mizi, kjer jo je že čakalo domače pecivo, ki ga je pripravila sestra Sabina. Takoj me je ogovorila, še preden bi jo sama uspela vprašati, kako je kaj danes. Pove, da je prišla peš in da se počuti odlično, ker si je dobro razmigala telo.
»Počasi sem se sprehodila skozi gozd, vmes pa sem si malo odpočila na drevesnem štoru,« razloži Kristina. »Malo sem se ozrla še za jurčki in kostanji, vendar danes ni bilo sreče s tem. Bo pa morda kdaj drugič.«
Povedala sem ji, da bom danes napisala zgodbo o njej, in jo prosila, naj mi pove zgodbo o tem, kako je rešila situacijo v kuhinji pri Dragici.
»Ja, bilo je nekega dne. Ne spomnim se, koliko let nazaj, vem pa, da je zunaj rosilo, zato sem se nameravala odpraviti v hišo. Bila sem na vrtu, ko je do mene prihitel popolnoma vznemirjen Dragičin mož Tonek. Povedal je, da je ženi postalo slabo, zato ne more do konca skuhati kosila za goste na kmečkem turizmu. Prosil me je, če bi lahko priskočila na pomoč. Seveda se nisem niti malo obotavljala. Vzela sem jopico in odšla s Tonekom. Tam sem si nadela predpasnik, uporabila vso svoje znanje in spretnosti ter skuhala najboljšo bujto repo v življenju, s katero so bili zadovoljni tudi gostje, kar me je najbolj razveselilo. Dragica si je v nekaj urah opomogla, tako da se je na koncu vse dobro izšlo,« pove Kristina.
K tej zgodbi ni več kaj dodati. Pove namreč vse o srčnosti in o vrednoti medsebojne pomoči, ki jo ima ta soseda oblio v sebi in to tudi živi. Vseeno jo vprašam, kako to, da je vedno pripravljena pomagati.
Globoko vdihne in po kratkem razmisleku začne pripovedovati: »V življenju sem imela veliko preizkušenj; tako z zdravjem kot tudi z veliko prezgodnjim poslavljanjem od nekaterih ljubljenih domačih. Moja komaj nekaj let stara hčerka je namreč umrla za posledicami utopitve, veliko prezgodaj pa se je zaradi bolezni poslovil tudi moj mož.
Že od otroštva sem morala veliko delati. Že kot mlado dekle sem morala opravljati tudi težka fizična oz. moška dela. A tako je pač bilo. Starši so nam že v otroštvu vcepili delovne navade in ni bilo govora o tem, da se jih ne bi ubogalo, ker če si hotel jesti, si pač moral delati. Starši so nas učili tudi to, da je treba pomagati drugim, in tega sem se vedno držala. Veselilo me je, da sem bila v družbi in v stiku z ljudmi ter da sem z njimi poklepetala in se radostila. Potem je šlo vse lažje od rok. Verjetno je prav to tisto, kar mi je dajalo moči in upanje za naprej. Tudi danes še vedno kdaj vprašam Dragico, kdaj bova kaj delali. In tako sva nedolgo nazaj pobirali semena iz buč ter prebirali krompir in slive.«
Z mamo se spogledata, se nasmejeta in zaključita, da ne moreta več delati toliko kot včasih, vendar pa vsako opravljeno delo šteje. Mama doda, da moram nujno napisati, da je Kristina najboljša soseda, da naj taka tudi ostane in da jo imajo radi vsi po vrsti. Poleg tega ji reče, naj še naprej redno hodi na obiske za družbo in klepet. Kristina se ponovno vedro nasmehne in reče: »Če mi bo Bog dal zdravja, bom seveda še naprej prihajala.«
Jožica Kous, 27. 11. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)