Marta Jelenko je že od malega verjela, da ima vsak človek neviden kompas, ki kaže v določeno smer.

Njen je bil nastavljen na Slovenske Konjice. Na griče, ki so dišali po trti, in na stare kamne mostov, ki so poznali več skrivnosti kot katerikoli človek.

Ko je odrasla in se je zaradi službe preselila v Ljubljano, je ta kompas kar naenkrat začel nagajati. Piskal je ravno takrat, ko je hotela zaspati, in ji risal zelene pokrajine pred oči, ko je gledala v računalnik. A Marta si tega ni priznala. Bila je prepričana, da so to le nostalgija in romantične neumnosti. Edina, ki je opazila, da nekaj ni v redu, je bila njena najboljša prijateljica Tatjana.

Nekega petka je Tatjana potrkala na Martina vrata v Ljubljani. V rokah je nosila še toplo pico, pogledala pa jo je na način, ki ni sprejemal izgovorov.

»Marta, nekaj ti manjka,« je rekla. »In ne, to ni železo v krvi,« je dodala, preden bi Marta sploh lahko odprla usta. Marta je zavila z očmi in skuhala čaj, da sta ga spili zraven pice. 

Ko sta sedeli za mizo, je Tatjana nagnila glavo: »Ti pogrešaš dom. Ampak ne hiše ne ceste, ampak ljudi, pripadnost. To, da si del nečesa.« 

Marta je hotela reči, da to ni res, da je odrasla ter da ima svojo službo in svoje življenje. A ko je pogledala skozi okno, kjer se je megla leno oprijemala stopnic, je ostala tiho.

Naslednji dan sta se z avtom odpeljali proti Konjicam; po Tatjaninih besedah na servis srca. Ob cesti so se vrstila polja, ki sta jih obe poznali na pamet, in Marta je začutila, kot da se nekaj v njej počasi sidra. 

Ko sta se sprehajali skozi staro mestno jedro, sta srečali čevljarja, ki si je Marto vedno zapomnil po njenih rjavih laseh. Potem so mimo njiju stekli otroci, ki so se vračali s treninga, in eden od njih je vzkliknil: »Marta, kdaj boš prišla navijat za nas na igrišče?!« čeprav so minila že tri leta, odkar je nazadnje navijala zanje.

Tatjana se je nasmehnila: »Vidiš? Ljudje mislijo, da še vedno živiš tukaj.«

Zvečer sta šli do vinograda nad mestom. Sonce je počasi ugašalo in daleč spodaj so se prižigale luči kot majhni signali pripadnosti. Marta je stala na hribu in nenadoma dojela, da pripadnost ni veriga. Ni nekaj, kar bi te držalo na enem mestu. Gre za nekaj, kar lahko ignoriraš, dokler ne ugotoviš, da ti nekaj manjka.

»Mislim, da sem se ves čas trudila biti nekdo drug,« je tiho rekla.

Tatjana je rahlo sunila njen komolec. »Pravi ljudje ti pustijo rasti, ne da bi te izgubili. Zato je pripadnost fina. Ni lastništvo, ampak povezava.«

In v tistem trenutku je Marta začutila, da ji njen notranji kompas ne nagaja več, ampak spet kaže v pravo smer. Ne proti kraju, temveč proti ljudem, ki jih je nosila v sebi, ne glede na to, ali je živela v Konjicah ali kje drugje.

Ko sta se vračali proti Ljubljani, je Tatjana pripomnila: »Veš kaj? Ko boš naslednjič pozabila, da si naša, bom spet prišla pred tvoja vrata. Z novo pico. In ne bom odšla, dokler se ne spomniš.«

Marta se je zasmejala. In prvič po dolgem času se je počutila, kot da je doma. Ne zaradi ceste pod avtom, temveč zaradi prijateljice na sovoznikovem sedežu in tihega občutka, da pripada svetu, v katerem ni nikoli zares bila sama.

Justina Strašek, 18. 11. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina