Ena takih oseb je Karel Barbarič iz Krašč na Goričkem. Poznam ga že od otroških let in vse od takrat se ni prav nič spremenilo. Ostal je namreč isti – voljen pomagati tako ali drugače.
Spomnim se, ko je nekega dne prišel na obisk k mojim domačim in je mama potarnala, da bi rada skuhala gobovo juho, vendar ji je zmanjkalo gob. In glej ga zlomka – ko je prišel Karel naslednjič na obisk, je primahal naravnost iz gozda z jurčki v rokah. Seveda mi ni treba razlagati, kako je s tem razveselil mamo.
In to ni osamljen primer. Jeseni, ko nabira kostanj, ga nekaj podari mojim, mami pa ga celo speče in olupi. »To zimo mi je celo pomagal treti orehe,« ga ponosno pohvali mama. Ko se mu zahvaljuje in ga sprašuje, kako naj se mu oddolži, ji on vedno reče: »Če vam ne bi želel prinesti, pač ne bi, z veseljem pa bom popil malo šnopčka.« In s temi besedami zaključita pogovor o tem.
Karel oziroma po domače Karči pa ljudi ne razveseljuje samo s tovrstnimi lepimi presenečenji, temveč rad poprime tudi za težja fizična dela. Mojim domačim je že velikokrat priskočil na pomoč pri spravilu drv in tudi letos je bilo tako. Ker vsega dela niso uspeli opraviti v enem dnevu, se je Karel naslednji dan vrnil in – ne da bi komu kaj povedal – delo dokončal sam. Šele po opravljenem delu se je oglasil v hiši in dejal: »No, drva so zložena. Zdaj bosta prijala ena kavica in šnopček, potem grem pa enega prižgat.«
Takšen je pač sosedov Karel; preprost, skromen in srčen človek, kar se izraža skozi njegove besede in dejanja. In ko ga kdo vpraša, zakaj tako rad pomaga, preprosto reče: »Ker rad kaj naredim, če lahko, če pa ne morem, pa pač ne morem.«
Ko sem nazadnje prišla na obisk k mojim, je bil tam tudi Karel. Spraševal je, kdaj je v načrtu beljenje hleva, ker bi rad pomagal, da bo delo čim prej opravljeno. In še enkrat preprosto, kot je preprosta njegova narava, reče: »Če lahko, pomagam, če ne, pa pač ne.« S tem je na enostaven in razumljiv način povedano bistvo. Hvala, Karči, ker si dobra oseba in dober sosed.
Jožica Kous, 4. 3. 2026