5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Vzrok je sprva pripisovala zimi, saj je tistega leta mraz pokazal svoje zobe precej bolj kot v preteklih letih. 

Ko se je nekega dne v poznih popoldanskih urah vozila proti domu, se je spomnila, da mora iti v trgovino po hrano in druge potrebščine. Parkirala je pred trgovino, ki je bila od njenega doma oddaljena kar nekaj kilometrov, in odvihrala po živež. 

Nekaj časa se je zamudila med policami in s pogovorom s poznano prodajalko, nato pa se je vrnila na parkirišče. Ko se je usedla v avtomobil in ga hotela vžgati, je doživela neprijetno presenečenje; avtomobil ni dal ničesar od sebe. 

Od prvega šoka se ji je kar zavrtelo v glavi. Ko je stopila iz avta, se je obupano spraševala, kaj naj naredi. V bližini je stal moški, ki je opazoval situacijo. Nemudoma se je znašel ob njej z besedami: »Gospa, vidim, da ne morete vžgati avta. Malce se spoznam na te zadeve in lahko pogledam, kaj je narobe, če mi dovolite?« je rekel. 

»Seveda, kar. Zelo vam bom hvaležna,« mu je odvrnila in ob tem se je v njej prižgala drobna iskrica upanja. Prijazen moški, ki se je predstavil kot Gregor, je hitro ugotovil, v čem tiči problem. »Očitno vam je zatajil akumulator,« je povedal. »Treba bo kupiti novega. Ta je že odslužil svoje,« je še dodal. 

Anica je pokimala in obenem razmišljala o tem, kako bo prispela domov. 

»Lahko vam pomagam vžgati avto s kabli, da se boste lahko peljali,« se je ponudil Gregor. 

»To bi mi bilo res v pomoč,« mu je olajšano odgovorila. 

Gregor, ki je imel svoj avto parkiran le nekaj parkirnih mest stran, se je pripeljal s svojim avtomobilom in čez nekaj minut usposobil tudi njenega. 

Na Aničinem obrazu se je narisal velik nasmešek. »O, najlepša hvala! Vam lahko poplačam v zameno za vašo pomoč?« je vprašala. 

»Vi samo čim prej kupite nov akumulator. Z drugimi stvarmi si ne delajte skrbi. Z veseljem sem vam pomagal. To se mi zdi povsem naravno in človeško,« je odvrnil Gregor. 

»Ko bi le bilo več takih ljudi, kot ste vi. Tako bi lahko hitro rešili vsak problem,« je odvrnila in počasi sta se poslovila. 

Med vožnjo proti domu je bilo Anici toplo pri srcu. Spremljala sta jo dober občutek in misel, kako lepo je doživeti to, da se človek ob stiski sočloveka ne obrne proč, temveč pomaga. Prav vsak izmed nas se lahko kdaj znajde v nepredvidljivi in nesrečni situaciji. Včasih pomagaš ti, včasih pa nekdo drug pomaga tebi, in s tem je krog dobrote sklenjen.

Mateja Sekavčnik, 5. 3. 2026