Ker glasbeniki toliko časa preživijo skupaj tako na vajah kot tudi na koncertih, pa tudi v glasbenem studiu, kjer kreirajo glasbo, in še kje drugje (da ne omenimo, da če imajo glasbeniki iste cilje, uživajo v isti glasbi, ki jo ustvarjajo), imajo sčasoma toliko skupnih točk, da začnejo dihati kot eno. Ne moremo iti mimo dejstva, da glasbeniki med sabo niso samo kolegi, ampak mnogo več kot to.
Pred leti sem sodelovala v različnih glasbenih skupinah, za katere držijo zgornje trditve, bila pa sem tudi del dueta, o katerem bi danes delila svojo zgodbo.
Bila sem del glasbenega dueta s človekom, s katerim sva igrala predvsem starejše blues, soul in rock hite. Igrala sva pesmi vse od Arethe Franklin do Led Zeppelinov in še kaj. Ustvarjala pa sva tudi svojo avtorsko glasbo, na katero sem še danes ponosna.
Druga polovica glasbenega dueta je bil Uroš Mohorič, ki je igral na kitaro, medtem ko sem jaz pela. Ker sem imela pri tem prosti roki, sem ju želela uporabiti še za kaj drugega, kar bi pripomoglo k izboljšanju repertoarja. Tako sem se Urošu včasih pridružila s kitaro ali s tamburinom. Vedno znova sva razmišljala, kaj bi lahko še dodala k najinem repertoarju. Nekaj časa sem igrala tudi na orglice, a sem jih kasneje dala na stran.
Takrat sem bila precej uporniška umetniška dušca. Želela sem slediti glasbi in svojim umetniškim stvaritvam, zato sem bila nekaj časa brez službe in sem se ukvarjala samo s tem. Žal sem bila bolj starving artist, zato sem na neki točki mogla reči, da je dovolj. Ker sem bila takrat bolj na tesnem s financami, sem res pazila, v kaj vlagam svoj denar.
Uroš, ki v zvezi s tem ni imel takšnih izzivov, me je nekega dne presenetil z darilom. Ne vem, ali je bilo to v času Miklavža ali česa podobnega ali pa je bilo kar tako. Podaril mi je majhno leseno ropotuljico, ki jo je kupil, medtem ko je naročal opremo zase. Presenečena in hvaležna sem bila, saj sem se zavedala, koliko bo tale ropotuljica doprinesla k najinemu repertoarju.
Ne spomnim se več najinega takratnega dialoga, sem pa prepričana, da je bilo nekaj v njegovem sloganu, ki je bil takrat med nama precej popularen. In sicer: »Zakaj bi nekaj naredil? Preprosto zato, ker lahko!« In s tem je povedal vse.
Lahko dodam, da je bila ropotuljica uporabljena od prvega dne, ko sem jo dobila, dalje in je zapolnila marsikatero glasbeno točko. Bila je dobra investicija, ki je bila posledica dobre želje pomagati nekomu, ki bi si jo takrat težje privoščil.
Torej, zakaj nekomu pomagati oziroma storiti eno lepo dejanje zanj? Preprosto zato, ker lahko!
Mojca Jeram, 15. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar