Ko je končno prenehalo deževati in je posijalo sonce, sva se hitro oblekla in odpravila ven. Bil je zelo deževen mesec – april. Naredila sva kratek postanek v trgovini, nato pa sva se odpravila proti domu. Kar naenkrat se je spet stemnilo in začelo je deževati. Bila je močna nevihta. Velike dežne kaplje so močile mene in otroški voziček, kjer je počival moj štirimesečni sin.
Hitro sem hodila in hitela, kot sem lahko. Bila sva že zelo blizu doma, zato sem si rekla, da nima smisla vedriti pri bližnjem lokalu in počakati, da nevihta mine. Približno 200 metrov pred našim blokom, pred vhodom v vrtec, sem na hitro zapeljala s pločnika in zavila v levo, pri čemer so se kolesa vozička zablokirala, zaradi česar sem padla na kolena, voziček pa se je zvrnil na stran. Nikoli v življenju me še ni bilo tako strah. Takoj sem vstala in pogledala dojenčka, če je v redu. Ker se je tudi on prestrašil, je jokal, vendar se ni niti malo poškodoval, le prevalil se je na bok. To je bil definitivno eden hujših trenutkov v mojem življenju. Mislim, da se mi je srce za trenutek kar ustavilo. Samo stala sem na dežju, stiskala svojega sina k sebi in jokala.
Takrat je v vrtec po svojega otroka ravno prišla gospa, stara okoli 30 let, ki je opazila mojo nezgodo. Takoj je pristopila do mene, me prijela za ramo, me vzela pod svoj dežnik in me vprašala, če sem v redu. Ker sem bila v takšnem šoku, ji nisem uspela odgovoriti, samo lovila sem sapo.
Opazila je, kako grozno se počutim, zato me je objela in mi rekla: »Poglej ga, fantek je cel, nič mu ni. Vse bo še dobro. Tukaj s tabo bom, dokler se ne boš počutila bolje.«
Iz avtomobila je nekajkrat glavo pomolil tudi njen starejši sin, ki je opazoval dogajanje. Ker je še vedno močno deževalo, mu je ukazala, naj počaka tam. Pomagala mi je pobrati voziček, mi še nekaj minut držala dežnik nad glavo in me mirila. »Ali potrebuješ prevoz do doma? Bi za vsak slučaj želela iti do zdravnika? Ali koga pokličeva? Če karkoli potrebuješ, mi, prosim, povej.«
Končno sem prišla k sebi, jo hvaležno pogledala in se ji iz srca zahvalila. Povedala sem ji, da sva tik pred ciljem, zato sva se odpravila domov po klancu navzgor. Gospa mi je celo hotela podariti dežnik, vendar sem ga vljudno zavrnila, saj sem bila itak mokra do kosti.
Čez nekaj mesecev sem ponovno srečala njo in njeno družino. Oklevala sem, če bi pristopila do nje ali ne, saj mi je bilo prav neprijetno. Vseeno sem se opogumila in se ji še enkrat zahvalila za vso pomoč in podporo, ki mi jo je takrat ponudila. »Upam, da se nikoli več ne srečava v takšni situaciji. Naslednjič bova šli raje na kavo,« se je zasmejala.
Včasih nam samo nekaj lepih besed in nežen dotik pomeni neskončno veliko; tudi če človeka, ki ti jih nameni, sploh ne poznaš. Sama sem prepričana, da te gospe ne bom nikoli pozabila.
Nuša Želko, 19. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar