5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Za družino je bilo to zelo težko obdobje, ki je vključevalo spoznavanje z boleznijo, številne preglede in preiskave, dolge tedne in mesece, preživete po bolnišnicah … Kljub vsemu so zmogli in se imeli lepo. K temu je pripomoglo tudi Notranjsko društvo za cerebralno paralizo, v katerega se je družina vključila približno leto dni po dekličinem rojstvu. Udeleževali so se poletnih in zimskih kolonij, kjer se je Andrej naučil plavati in smučati. Pri tem so bili vedno prisotni športni pedagogi in fizioterapevti, ki so pomagali pri aktivnostih.

»Vedno smo se imeli zelo lepo, pomagali smo si med seboj, si razdelili naloge in skupaj izvajali različne aktivnosti. Tako je bila lahko tudi sestra vključena v običajne, vsakodnevne dejavnosti.«

Po sestrini smrti se je Andrej nekoliko oddaljil od društva.

»Težko je bilo. V istem letu sem izgubil tudi očeta. Enostavno nisem imel časa, da bi vztrajal, saj sem doma prevzel veliko zadolžitev.«

Čez nekaj let je društvo ponovno vzpostavilo stik z njim, pri čemer so ga kot prostovoljca spremljevalca oseb s cerebralno paralizo povabili na terapevtsko smučanje. Seveda se je z veseljem odzval na povabilo in na prvo smučanje odšel na Roglo z Gorenjskim društvom za cerebralno paralizo, saj se je v tem času preselil na Gorenjsko. Tam je prvič spoznal smučarski pripomoček biski, ki spominja na nekakšne sani, v katerih sedi oskrbovanec, pri tem pa je dobro pripet na smučarja/voznika.

Zakaj si se odločil ponovno sodelovati z društvom, čeprav za to nisi plačan?

»Ko enkrat spoznaš toliko ljudi s cerebralno paralizo, ti postane jasno, da so to povsem normalni izredno srčni ljudje z neverjetno voljo do življenja. Nekateri bolj prizadeti potrebujejo več pomoči, zato se jim je treba nekoliko bolj posvetiti, vendar to ne pomeni, da si oni zaradi svoje invalidnosti ne zaslužijo biti z nami na zimskem smučarskem oddihu. Ogromno jim pomeni, če jih obravnavamo na enak način kot zdrave ljudi. Prostovoljno pa delam zato, ker mi to veliko pomeni, saj me spomni na sestro; pa tudi sam uživam v smučanju in v tem, ko pomagam prijaznim ljudem.«

Zadnje leto se zaradi pomanjkanja časa in naporne službe ni udeležil štiri- do petdnevnega smučanja v Kranjski Gori, vendar se nekajkrat v sezoni dogovori s posamezniki, s katerimi se skupaj odpravijo na enodnevno smučarsko doživetje; običajno na Roglo.

»Ko vidiš tiste nasmeške na obrazih, kadar jim omogočiš spust po dolgem zasneženem klancu, so občutki neprecenljivi.«

                                                                                                                                  Nuša Želko, 7. 3. 2025