Mnogi od njih so z velikim veseljem pripovedovali svoje življenjske zgodbe; zanimive, vesele, tudi manj vesele. Kako so včasih živeli, kako so praznovali Božič, Veliko noč, pust … Najraje so se spominjali, kako so izdelovali jaslice. Sami. Iz papirja, volne, gline ali lesa. Pripovedovali so, kaj je kuhala mama, kakšne potice je pekla, ko ni imela ne moke ne orehov. Ampak kakršnakoli potica je že bila, so je bili kot otroci zelo veseli. Še po tolikih letih so se s hvaležnostjo spominjali tistega koščka potice.
Od vseh zgodb pa so se najbolj smejali zgodbam o pustu. Še posebej tisti, ki govori o tem, kako sta se sin in oče, ne da bi vedela drug za drugega, našemila; eden v čedno mladenko, drugi v postavnega fanta. V dvorani sta se zagledala, zaplesala skupaj in nato skupaj plesala še ves večer. Ob polnoči, ko so morali sneti maske, takrat … Ja, takrat sta se spogledala in …
»Oba sta bila samska in vsak od njiju si je želel ene fletne ženske,« je rekel Lojze, ki je obujal te spomine.
»Res ste bili domiselni,« sem jim morala priznati in se smejati z njimi.
Potem pa so se pojavile viroze in gripe, zato si Darinka ni več upala iti v dom.
»Nikoli si ne bi odpustila, če bi koga okužila, zaradi česar bi potem hudo zbolel,« je rekla.
A je pogrešala tamkajšnje ljudi; njihovo vedrino, veselje ob druženju z njimi in njihova pripovedovanja o življenju v časih, ko je bilo še vse drugače.
Potem pa so tam gori na planini, kjer ima Darinka počitniško hiško, zacveteli telohi. Varovancem je vsako leto kmalu po novem letu nabrala šopek in jim ga prinesla. Tisto leto si ni upala. To jo je žalostilo, a se je kmalu domislila, kako jih lahko preseneti in razveseli. Nabrala je velik šop, ga razdelila na šopke, jih dala v kozarčke in poklicala glavno sestro. Prosila jo je, če bi lahko šopke odnesla vsem, ki so v njeni skupini. Pustila jih je kar v recepciji in čakala, da se je stanje z virozami umirilo.
Ko je po dolgem času obiskala dom, so jo pričakale tako srečne oči in nasmejani obrazi, da jo je ganilo do solz. Gospa Jolanda, ki je bila zaradi hudih zdravstvenih težav v postelji in na vozičku, jo je peljala v svojo sobo in ji kazala že popolnoma ovenele cvetove.
»Ne morete si misliti, kako ste nas osrečili s temi šopki. Podarili ste nam košček narave, tiste, ki je za nas postala nedosegljiva. Prinesli ste nam rože, sonce in ljubezen, ki jo čutite do nas. Hvala vam,« je rekla.
Vsi so bili enakih misli, v Darinkini glavi pa so se nanizale besede, katere je ob novem letu zapisala svojim prijateljem: »Biti moraš srečen, da lahko nekoga osrečiš. Treba je nekoga osrečiti, da bi ostal srečen.«
Darinka Kobal, 10.3.2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar