»Za Božič nihče ne sme biti sam,« je rekla in najbrž zato leto za letom na obisk vabila hčer z družino.
»Pa tudi midva z dedkom ne smeva biti sama,« je še dodala.
Tako je bilo vrsto let in vnuka sta medtem že odrasla. Bila sta zaposlena s študijem in z delom. Tako kot v drugih družinah so se vsak dan težje dogovarjali za skupna druženja. Babica je vse to razumela, a lansko leto jo je zaskrbelo. Dogovorjeni so bili, da se dobijo ob 17. uri, a takrat ni bilo še nikogar. Tudi ob 18. uri še ne, potem pa je šla babica v spodnje stanovanje, da bi videla, kaj se dogaja. Prvi se je oglasil vnuk Žan in rekel, da je na obisku pri njem prijatelj, zato bo malo zamudil.
»Saj že grem,« je rekel prijatelj in se opravičil.
»Greš tudi ti na božično večerjo?« je zanimalo babico.
»Ne. Sam sem doma,« je odgovoril.
»Kje pa imaš starša?« ga je začudeno vprašala.
»V počitniški hiši sta,« je bil kratek.
»Kdo pa te čaka doma? Kdo bo s teboj na božični večer?« je vprašala.
»Nihče,« je odgovoril in hotel oditi.
»Draga fanta, tako pa to ne gre. Za Božič nihče ne sme biti sam, zato kar hitro oba z menoj.«
Medtem sta prišli hči in dekle mlajšega vnuka. Skupaj so odšli v babičino stanovanje, kjer je zares mamljivo dišalo. Kar hitro so prinesli še stola, na mizo položili krožnike in nalili vročo, dišečo juhico. Med večerjo so se prijetno pogovarjali in obujali spomine na božične dni v starih časih. Ko so ob melodijah božičnih pesmi pojedli večerjo, je hči narezala potico in postregla s pijačo.
Med živahnim klepetom je pozvonilo. Babica je odprla vrata in zagledala ostarelega prijatelja. Doma niso imeli skupne večerje, ni bilo toplega in ljubeznivega vzdušja, zato je sam otožen hodil okrog. Ni vedel, kje se bo ustavil, kam ga bo zanesla pot, a prišel je kot naročen. Vse, prav vse je še ostalo od okusne večerje in čeprav se je sprva branil, mu je jed teknila. Ob potici se je razgovoril in njegove zgodbe, njegovi spomini na božična praznovanja v otroštvu so pritegnili pozornost vseh.
Dolgo so se pogovarjali in smejali, preden se je odpravil domov, za njim pa so odšli še domači.
V tišini in miru je babica obsedela za mizo. Bila je neizmerno srečna. Ves čas se je bala, da bosta z dedkom na ta večer sama, nazadnje pa sta pogostila še dva prijatelja, ki bi bila ta večer sicer osamljena in lačna; ne hrane, temveč ljubezni, toplih besed in neponovljivega božičnega večera.
Darinka Kobal, 26. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar