Začudila sem se, saj je prišel kasneje, kot bi lahko, a ko je začel pripovedovati, kaj se mu je zgodilo, sem v mislih odpotovala mnogo let nazaj ….
V njegovo zgodnje otroštvo, ko je kot majhen deček veliko časa preživljal z nama v mali počitniški hiški tam gori na planini.
Že od ranega otroštva sva ga z možem občudovala, kako sočuten in spoštljiv je bil do narave, do vsega živega. Spominjam se, kako je nekoč jokal, ko je mož prekopaval vrt. Pri tem je po nesreči presekal deževnika, malček pa v jok. Ker je bil res majhen, še ni mogel reči besede deževnik. GIasno sva se mu smejala, ko je govoril, da ima mbo.
Nikoli ne bova pozabila, s kakšno ljubeznijo jo je držal v roki.
Nikoli ne bova pozabila, s kakšno nežnostjo je v ročicah držal ptičko, ki se je zaletela v okno in padla na tla.
Nikoli ne bova pozabila, kako se je jezil na mačko, ki je ujela krta in ga prinesla pred vrata. Krtka je celo dopoldne nosil naokoli in ga božal. Ljubkoval ga je s tako nežnostjo, kot jo premore le nedolžno angelsko bitje.
»Mogoče si je že takrat krepil spoštovanje in pripadnost. Vsi na tem svetu smo povezani med seboj,« je vedno govoril ded.
»Že mogoče, saj je tudi kasneje, ko je odraščal, z ljubeznijo reševal slepce pred sosedovim kužkom in muco,« sem se strinjala z njim.
In zdaj, pred dnevi, sem slišala, kako mlad fant poln energije preskakuje stopnice in hiti proti vlaku. Ni gledal ne levo ne desno, a da hodi pred njim mož z berglama prav tako proti vlaku – to pa je videl.
»Vlak je že skoraj prišel, pa sem se ozrl nazaj. Zagledal sem sključenega moža, ki je sedel na stopnici. Vprašal sem ga, če potrebuje pomoč. Pokimal je, zato sem se obrnil in stekel do njega. Videl sem, da je imel bergle zaradi proteze na nogi. Ta se mu je snela in padla na stopnico pod njim. Brez pomislekov sem jo pobral, mu jo podal in mu pomagal, da si jo je nataknil nazaj na nogo. Skupaj sva prišla do cilja, vlak pa je medtem odpeljal naprej.«
»Kako pa sta preživela tisto uro, ki sta jo imela do naslednjega vlaka?« me je zanimalo.
»Preprosto. Sedela sva in se pogovarjala. Pravzaprav sem ga poslušal, medtem ko mi je pripovedoval, da je kot deček prišel iz Bosne, da zdaj živi v Trbovljah, da se je največ naučil od starejših … Da nikoli ne bo pozabil, kako srčen sem bil, ker sem se ustavil in mu pomagal. Da sam ne bi zmogel, zato mi je neskončno hvaležen. Nisem razumel, kako je lahko kljub taki poškodbi tako pozitivno naravnan in zadovoljen,« je govoril vnuk. Potem je rekel še to:
»Povem ti, da te bom prepoznal, kjerkoli te bom srečal. Tudi če ti bo kdo samo podoben, bom stopil do njega in preveril, če si to ti. Veš, hvaležnost je poleg ljubezni najmočnejša sila, ki osrečuje ljudi.«
»Verjel sem mu, saj si bom tudi jaz za vedno zapomnil to srečanje,« je z nasmehom zaključil pripovedovanje.
Darinka Kobal, 10. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar